torek, 21. avgust 2012

Grmovnice primerne za živo mejo?

Predno se odločimo za zasaditev žive je dobro premisliti naslednje:
  • Izbira rastline
  • Zahtevnost rastline, obrezovanje, gnojenje, pletje
  • Kako visoko zraste ali ima dovolj prostora, nam zastira pogled na cesto...
  • Kakšno je cvetje
  • Kakšno je listje   
Najpogostejše vrste, ki jih uporabimo za živo mejo so:
  • Pušpan - (Buxus sempervirens)
Pušpan, le kdo ne pozna pušpana?
Je idealen grm za oblikovanje žive meje, okrasne gredice ali celo za zasaditev labirinta.
Zaradi svojih gostih, zimzelenih listov in počasne rasti je idealen za gojenje živih mej, ki zraste do višine 1-2 m. Živa meja iz pušpana je zelo primerna tudi za nizke žive meje okrog cvetličnih gred, kot tudi za raznovrstne zelene skulpture. Za vsak tip žive meje obstaja ustrezna sorta pušpana.
Za sajenje žive meje je potrebno zasaditi 5-6 ali 6-8 rastlin pušana na tekoči meter, odvisno
od sorte pušpana. Za dobro rast jim ustrezajo rodovitna in dobro propustna tla in delno
senčna mesta. Dobro prenašajo tudi mesto na soncu, ampak kombinacije sončnega
položaja in suhe zemlje, upočasnijo rast in vodijo sušenje listov .
Dobro prenaša močnejše obrezovanje zaradi pomladitve v pozno pomlad.
 Pušpan se obrezuje 2-3 krat na leto .

  • Češmin - (Berberis thunbergii)
Češmin je zelo pogosto uporabljen za zasaditev žive meje. Lepi rdeči listi češmina zagotavlja odličen kontrast v zelenem vrtu, in se hkrati odlično uporablja za ločevanje vrtnih poti ter gredic. Češmin ima ostro trnjr in je neprehodna rastlina.
Veliko vrst iz rodu češmina so primerne za gojenje in oblikovanje nizkih ali visokih (2 m) živih mej.
Vrst češmina je veliko, nekatere vrste so listopadne ali trajnozelene. Raste v skoraj vsaki dobro
propustni zemlji, v sončni ali polsenčni legi. Za lepo in gosto živo mejo je potrebno posaditi 3
rastline na tekoči meter dolžine. Češmin se obrezuje enkrat letno, po potrebi lahko tudi večkrat.
 Trajnozelenese obrezujejo po samem cvetenju, sredi poletja.


  • Navadni lepljivec - (Pittosporum tobira)
Navadni lepljivec - trajnozelena rastlina, ki je zelo primerna za oblikovanje žive meje v vrtovih sredozemlja.
V naših vrtovih in ob Jadranu je večinoma posajen ter raste kot visok grm ali drevo.
Ob rednem obrezovanju se lahko tvori in formira v zelo lepo živo mejo ter visoko ograjo.
Živa meja iz te rastline bo tako zavarovala in zaščitila vaš vrt pred močnim in sunkovitim
vetrom. Navadni lepljivec dobro uspeva tudi v rodovitnih, vlažnih pa tudi propustnih tleh,
ugaja pa mu v sončni ali polsenčni legi.
Rastline morajo biti posajene od 2 do 3 na tekoči meter, grmovje pa se obrezuje dvakrat
letno, to je spomladi in sredi poletja. Razmnožuje se, takoj ko seme dozori ali z mladimi podtaknjenci poleti.

  • Lovor - (Laurus nobillis)
Lovor je izjemno primeren za zasaditev žive meje. Ima lepo krošnjo in uspeva
v sredozemskih vrtovih in tam kjer je možnost pozebe majhna, se lahko lepe visoke in
trajnozelene žive meje zasadijo z lovorjem. To je zelo lepa rastlina, temno zelene barve,
svetlečih listov, ki običajno raste kot drevo in doseže višino tudi do 12 m. Dobro prenaša
obrezovanje v vrtovih sredozemljs pa se pogosto sadijo kot visoka živa meja, v celinskih
območjih pa so pogosto posajene v posodah in se oblikujejo kot dekorativne skulpture.
Dobro uspevajo v vseh rodovitnih, vlažnih pa tudi propustnih tleh, v sončnem ali delno
senčnem položaju, zaščitenem pred mrazom ter vetrom.
Zasaja in sadi se 2-3 rastline na tekoči meter. Obrezovanje je potrebno 1-2 krat na leto. V začetku spomladi in poleti. Rastline se razmnožujejo s setvijo semen v jeseni in dozorelimi poganjki poleti.
  • Navadni gaber - (Carpinus betulus)
Gaber – listopadna rastlina. Vsekakor je potrebno to upoštevati pri zasaditvi. Oblikovanje goste ter visoke žive meje, je enostavna, ščitila vas bo pred pogledi tudi pozimi, saj svoje posušene liste na svojih vejah, ohrani skoraj celotno zimsko obdobje.
Spomladi, gaber ozeleni v lepe svetlozelene, okrasne liste, ki jeseni predstavljajo rastlino v topli in zlatorumeni barvi. Vejice gabra so gosto prepletene, in zagotavljajo dobro kritje pticam, kjer pogosto tudi gnezdijo. Gaber uspeva v skoraj vseh vrstah tal, v sončnem ali delno senčnem položaju.
Na tekoči meter se sadijo 2-3 sadike, obrezuje pa se 1-2 krat letno, pozno poleti in po potrebi v poznem zimskem času, zaradi močnejše rezi in pomlajevanja poganjkov.

  • Bukev - (Fagus sylvatica)
Bukev ni je gozdna rastlina ampak tudi primerna za zasaditev žive meje.
Če želite vaš vrt visoko ograditi, z ograjo iz žive meje in listavcev ki so zeleni ali temno
rdeči, v jeseni pa lepo zlato rumeni ter oranžne - rdeče ali rdeče bakrene barve bo bukev
tista in pravšnja rastlina za zasaditev.
Ta rastlina dobro raste ter uspeva v skoraj vseh dobro prepustnih tleh. Ne
prenaša preveč kisla ter prevlažna tla.
Za dobro rast in razvoj vrste, so zaželjena in skoraj obvezna ter
dolga, vroča poletja. Bukev dobro raste in uspeva na sončnih ali polsenčnih
mestih. Rdečelistne sorte in vrste bodo kazale svojo najlepšo barvo listov prav na sončnih
legah, medtem ko bodo vrste in sorte z rumenimi barvami listov prekrasne prav polsenčni
legi. Sadijo in zasajajo se 3-4 rastline na tekoči meter, obrezuje pa se dvakrat letno, v sredini
poletja in po potrebi, v poznem zimskem času.

  • Tisa - (Taxus baccata)
Tisa- opozorilo je izjemno strupena rastlina. Stupena je vključno s semeni, razen ovoja
mesnatih rdečih plodov.
Tisa je idealna za gojenje iglavcev in trajnozelenih, zelo odpornih živih mej ter skulptur. Dobro raste v dobro prepustnih, ter rodovitnih in srednje kislih tleh. Prenašajo dobro tako sonce kot senco.
Zasaja in sadi se 2-3 rastlini na tekoči meter zaradi kultivarjev pa se lahko zasaja,
izmenično: Taxus baccata' fastigiata", Taxus baccata' fastigiata Aurea" ali Taxus x media'
Hicksii".
Je odporna in trpežna rastlina tudi za zasatitev v parkih oz. v gosto poseljenih predelih, saj dobro prenaša urbano onesnaženost. Obrezuje se enkrat na leto, poleti ali zgodaj jeseni. Zelo dobro prenesejo močnejšo rez, ki služi kot pomlajevane same rastline.

  • Forzicija - (Forsythia x intermedia)
Forzicija je izjemno lepa v času cvetenja. Cveti zgodaj pomladi in v živo rumeni barvi. Cvetovi imajo štiri zlato rumene cvetne liste. V pozni zimi je med prvimi, ki odpirajo svoje cvetove in krasijo svoj okolico z vso svojo mogočnostjo. Velikokrat jo uporabljena tudi v aranžmajihv času velikonočnih praznikov. Spada v družino oljčnic (Oleaceae).
Je listpadna rastlina, visoka do 3 m. Listi so nasprotni, enostavni, napiljeni ali deljeni, živo zelene barve.
Uspeva na sončni legi ali v polsenci. Ne prenese pa preveč apnenčaste zemlje. 

Poleg zasaditve žive meje je izjemno pomembna tudi izbira pravega vrtnega pohištva za vaš vrt in ureditev okolice. Vrtno pohištvo- na katerem boste uživali. 

Živa meja

Urejen irski park










sobota, 11. avgust 2012

Navadna kalina - LIGUSTRUM VULGARE L.

Navadna kalina je do 3 m visok listopadni grm s številnimi pokončnimi, šibastimi, slabo razvejenimi poganjki in dobro razvitim koreninskim siste­mom. Skorja na mladih poganjkih je gola, sivorjava in posuta s svetlejšimi lenticelami, na debelejših debelcih potemni in plitvo vzdolžno razpoka. Brsti so navzkrižno razporejeni, drobni, jajčasti in zašiljeni. Listi so eno­stavni, podolgovato suličasti in celorobi, kratkopecljati, dolgi do 7 cm in široki do 3 cm, nekoliko usnjati in ob milih zimah ostanejo na vejah še precej dolgo, v zavarovanih legah pogosto celo vso zimo. V ovršnih, 6- 8 cm dolgih latastih socvetjih združeni cvetovi so dvospolni, drobni, čaša je nerazločno 4-zoba, venec lijast, 5 mm dolg in bel. Cvetovi oddajajo ne­prijeten vonj. Plodovi dozorijo od avgusta do oktobra in ostanejo na vejah še dolgo pozimi. Plod je okrogla, 5-10 mm de­bela, bleščeča se, sočna črna jagoda, ki vsebuje 2-4 rjava semena.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti raz­meroma pozno, junija in julija.

Rastišče
Največkrat raste na sve­žih, globokih humoznih tleh z nekoliko bazično reakcijo, a prenese tudi revnejša rastišča. Ustre­zajo ji stalno vlažna tla, raste pa tudi na suhih rastiščih. Je toploljubna rastlina, ki pa jo zimski mraz ne prizadene. Ker je polsvetloljubna vrsta, ji premočno zasenčenje ne ustreza, dobro pre­naša onesnažen mestni zrak. Zelo dobro odga­nja iz panja.

Razširjenost
Navadna kalina je naravno razširjena po skoraj vsej Evropi, razen na se­veru, najdemo jo tudi v Mali Aziji in na Kavkazu. Avtohtono raste po vsej Sloveniji od nižin do gorskega pasu, najpogosteje v hrastovih gozdovih v nižinah in gričevju. Raste po gozdovih, gozdnih robovih, omejkih, ob stezah in poteh, pogosto je sajena.

Uporaba
Je pomemben gradnik gozdnega roba, s plodovi pomaga pri prehrani gozdnih živali, primerna je za zasajanje eroziji izpostavljenih pobočij. Je priljubljena okrasna rastlina, še zlasti primerna za oblikovanje živih mej, saj dobro prenaša obrezovanje in se zlahka razmnožuje poleti z delno ole­senelimi potaknjenci. Znanih je več okrasnih sort. Preveč bujno rast je tre­ba občasno krotiti z obrezovanjem, ki ga opravimo sredi pomladi. Žive meje iz kaline je treba takoj po zasaditvi porezati na višino okrog 30 cm in jih potem še vsaj 2 leti močno obrezovati, pozneje pa v rastnem obdobju samo še oblikovati. Les so nekoč v manjših količinah uporabljali v strugarstvu, pa tudi za pri­dobivanje črnega smodnika in včasih za kurjavo. Iz plodov so izdelovali črnilo, v ljudskem zdravilstvu so jagode uporabljali kot odvajalo. Vsi ras­tlinski deli, zlasti plodovi, so strupeni. Znanih je 45-50 vrst kalin. Podobna, a vednozelena do zirnzelena grmov­na vrsta, ki jo prav tako sadirno kot okras in v živih mejah, je jajčastolistna kalina (Ligustrum ovalifolium Hassk.), ki izvira iz Japonske. V primerjavi z navadno kalino ima nekoliko širše liste. 

Navadna kalina - cvetje













Navadna kalina - plodovi



Pozimni jasmin - JASMINUM NUDIFLORUM LINDL.

Pozimni ali goli jasmin je do 3, izjemoma celo do 5 m visok, listopadni, zelo gosto raščen, pogosto plezajoč ali široko razraščajoč se grm z loka­sto upognjenimi in povešenimi, zelenimi, vprečnem prerezu štirikotni­mi poganjki. Navzkrižno nameščeni listi so trojnati, posamezni lističi so 1-3 cm dolgi, goli, le po robu dlakavi, zgoraj temno zeleni in bleščeči, spo­daj svetlejši in motni. Cvetovi rastejo posamezno na poganjkih prejšnjega leta, ne dišijo (pri večini drugih jasminov dišijo), so rumeni, dvospolni, 2-2,5 cm široki, čaša je sestavljena iz 5-8 zraslih lističev, rumen venec je zgrajen iz 5-8, največkrat 6 režnjev, plodnica je dvodelna, v cvetu pa sta 2 prašnika. Plod je črna, iz dveh delov zraščena suha jagoda in vsebuje eno do dve semeni.

Cvetenje
Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti od januar­ja do aprila, pred olista­njem, včasih začne cve­teti že decembra. Od tod ima ime pozimni jasmin.

Rastišče
Je skromna vrsta in lah­ko preživi tudi na slab­ših in suhih tleh, ven­dar se najlepše razvija na globokih, svežih in s hranili bogatih tleh. Sadijo ga predvsem na območjih z zmerno kli­mo, čeprav je prezimno trden in brez težav pre­živi tudi temperaturo do -15°C. Primeren je za sončna ali kvečjemu rah­lo za senčena mesta, od­poren je proti boleznim in škodljivcem. Sajenje v vzhodnih legah ni pripo­ročljivo, ker ne prenese dobro jutranjega sonca.

Razširjenost
Pozimni jasmin je avtohtono razširjen na Kitajskem, od koder so ga v Ev­ropo prvič prinesli leta 1844. V zahodni Evropi velja za izredno cenjeno vrsto. V Sloveniji ga razmeroma pogosto sadimo kot okrasni grm, največ v sredozemskem svetu.

Uporaba
Pozimni jasmin sadimo kot okras zaradi goste rasti, tudi pozimi sveže ze­lenih poganjkov ter lepih cvetov, ki zacvetijo in poživijo vrt že ob koncu zime, ko druge rastline še počivajo. Za pokončno rast potrebuje oporo. Primeren je za prekrivanje zidov, škarp, nasipov in brežin, ponekod ga radi sadijo v koritih in drugih posodah. Veliko lepše raste in cveti, če mu po cvetenju zredčimo stare poganjke, vsaka 3-4 leta močneje. Množimo ga poleti z delno olesenelimi potaknjenci, zelo učinkovito in preprosto je tudi razmnoževanje z grebeničenjem, saj se k tlom prilegle veje zlahka in hitro ukoreninijo. Zaradi te lastnosti se pozimni jasmin na vrtu lahko začne celo nekontrolirano in nezaželeno razraščati. Znanih je skoraj 300 vrst jasminov. Pozimnemu zelo podobna vrsta je ru­meni jasmin (J. fruticans L.) iz Sredozemlja, ki pa ima okroglaste poganjke in pri nas ponekod ob morju raste tudi podivjano. Še ena vrsta iz rodu je pravi jasmin (J. officinale L.), ki ima iz 5-9 lističev sestavljene lihopernate liste in bele, močno dišeče cvetove. Raste od Irana do Kitajske, pri nas ga v sredozemskem svetu gojimo kot okras, včasih pa raste tudi podivjano. 

Pozimni jasmin













Pozimni jasmin - cvet

Modro kosteničevje - LONICERA CAERULEA L.

Modro kosteničevje je 1-2 m visok, pokončen ali štrleče razraščen listopad­ni grm. Poganjki so tanki, rdečkasto rjavi in modrikasto poprhnjeni, včasih povešeni in imajo poln stržen. Z debelejših debele se luščijo trakovi lubja. Listi so navzkrižno nameščeni, enostavni, okroglo do podolgovato jajčasti, 2-8 cm dolgi in do 3 cm široki, zašiljeni ali topi, odrasli povsem goli. Zgoraj so bleščeče zeleni, spodaj modrikasto zeleni. Včasih so razviti tudi zrašče­ni pri1isti. Cvetovi so dvospolni, zelenkasto do rumenkasto beli, 1,5-2 cm dolgi in rastejo v zalistju na zelo kratkih pecljih, ki so krajši od cvetov. Iz cvetov štrlijo razmeroma dolgi rumeni prašniki, parni plodnici pa sta po­polnoma zrasli. Plodovi so okrogle do eliptične, 6-12 mm debele, črne in modro poprhnjene jagode. Po dve jagodi sta popolnoma zrasli skupaj.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti od maja do julija.

Rastišče
Modro kosteničevje ra­ste na svežih, hladnih, polsenčnih do senčnih rastiščih. Praviloma ra­ste na revnih in kislih tleh, kjer se tvori surovi humus, apnenca se veči­noma izogiba. Najraje ima sveža do vlažna tla, zelo dobro prenaša niz­ke temperature in za rast potrebuje malo toplote.

Razširjenost
Vrsta je naravno razširjena v severovzhodni Evropi, na območju od Pire­nejev do Češke in Bolgarije, poleg tega tudi na Kavkazu in v severni Aziji. Je večinoma gorska vrsta, najpogostejša med 800 in 2000 m, v Alpah jo najdemo celo še na 2600 m nadmorske višine. V Sloveniji samoniklo naj­večkrat raste po senčnih, večinoma iglastih gozdovih in med ruševjem v gorskem in subalpinskem pasu alpskega sveta, najdemo jo tudi v mraziš­čih v dinarskem svetu.

Uporaba
Modro kosteničevje v visokogorskem svetu s svojim koreninskim siste­mom lahko varuje tla pred erozijo, plodovi pa so v subalpinskem pasu, kjer je količina hrane omejena, pomembni za prehrano ptic in drugih živali. Znotraj vrste Lonicera caerulea razlikujemo devet različkov, ki so se izob­likovali v njenem velikem arealu. Različek Lonicera caerulea var. edulis, ki ga množično gojijo v vzhodni Aziji, v zadnjih letih pa vse pogosteje tudi drugod po svetu, ima sladke plodove, ki so užitni tako presni kot tudi predelani. Znani so kot medene jagode (t. i. honeyberry). Znana in tudi v Evropi sajena sorta pa je t. i. kamčatska jagoda. Za osnovno vrsto, ki raste tudi v Sloveniji, v literaturi sicer posebej ne omenjajo strupenosti plodov in včasih celo navajajo, da so užitni. Zaradi močno strupenega ožjega so­rodstva pa je tudi pri tej vrsti previdnost več kot na mestu. Razmnožujemo ga lahko s serneni, vegetativno pa s potaknjenci in z  gre­benicami. Modro kosteničevje ponekod po Evropi gojijo tudi kot okrasni grm, pri nas je takšna uporaba redka. 

Modro kosteničevje - plodovi













Modro kosteničevje

Planinsko kosteničevje - LONICERA ALPIGENA L.

Planinsko kosteničevje je do 2 m visok, gosto razraščen listopadni grm s pokončnimi vejami in dobro razvitim, prilagodljivim koreninskim siste­mom. Brsti so goli, svetlo zeleni in štirirobi, skorja na starejših vejah je siv­kasta in se vzdolžno lušči. Navzkrižno nameščeni listi so enostavni, elip­tični, 5-12 cm dolgi in do 5 cm široki, sprva dlakavi, pozneje goli in le ob žilah dlakavi, temno zeleni, pogosto bleščeči in tudi po robu fino dlakavi. Cvetovi so dvospolni, največkrat rdeči, 1,2-1,8 cm dolgi in po dva skupaj na 2-5 cm dolgem golem zalistnem peclju. Plod­nici parnih cvetov sta popolnoma zrasli. Plod je jajčasta do okrogla, 12-13 mm debela, bleš­čeča se temno rdeča ja­goda. Po dve jagodi sta po vsej dolžini skoraj povsem zrasli, tako da sta skupaj videti kot ena sama jagoda.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti maja, hkrati z olistanjem.

Rastišče
Raste na svežih, hranlji­vih in srednje globokih do globokih tleh, naj­večkrat na apnenčasti matični kamnini. Dobro raste v senci in polsenci, zato ga pogosto najdemo tudi v notranjosti gozda. Suše, močnega sončnega sevanja in močnega ve­tra ne prenaša dobro.

Razširjenost
Planinsko kosteničevje je razširjeno v gorovjih srednje, južne in vzhodne Evrope. Najvišje raste v osrednjih Alpah, kjer ga lahko najdemo še na 2300 m nadmorske višine. Samoniklo raste tudi po vsej Sloveniji, razen v njenem vzhodnem delu. Najdemo ga po gozdovih od nižin do subalpin­skega pasu do 1800 m nadmorske višine. Je vrsta različnih tipov gozdov, na primer bukovij in jelovih bukovij, raste tudi po vlažnejših grmovnatih mestih in med ruševjem.

Uporaba
V gorskem svetu je zaradi prilagodljivega koreninskega sistema primerna, a le redko uporabljena vrsta za utrjevanje in varovanje nestabilnih in ob­čutljivih terenov, na primer obcestnih brežin, varovalno vlogo pa opravlja tudi na naravnih rastiščih. S svojim nektarjem je planinsko kosteničevje privlačno za čebele, čmrlje in ose, zreli plodovi so pomembna hrana ptic, pa tudi polhov in drugih glodavcev. Zaradi lepega listja ter zanimivih cve­tov in plodov je primerna, vendar redka okrasna rastlina. Šibaste poganjke so nekoč uporabljali za izdelovanje preprostih metel. Plodovi so strupeni in še zlasti nevarni, ker so sladki in na videz podobni plodovom divje češnje. Vrsta ni primerna za sajenje v bližini otroških vrtcev in šol. Vegeta­tivno razmnoževanje je težavno, zato ga razmnožujemo s semenom. Seme naberemo jeseni in ga stratificiramo, posejemo pa aprila. V južnem delu Balkanskega polotoka raste posebna podvrsta L. alpigena subsp. formanekiana, ki se razvije v še večji grm, ima po spodnji strani žle­zaste liste in skoraj popolnoma ločena delna plodiča.

Puhastolistno kosteničevje - LONICERA XYLOSTEUM L.

Puhastolistno kosteničevje je do 2 m visok listopadni grm s tankimi in močno razvejenimi poganjki. Skorja na mladih poganjkih, katerih stržen je votel je svetlo sivorjava, na debelejših vejah je skorja tanka in siva. Brsti so drobni, dlakavi in svetlo rjavi, koreninski sistem pa je površinski, vendar široko razraščen. Navzkrižno razporejeni listi so enostavni, široko suličasti do jajčasti, 3-6 cm dolgi, kratko priostreni, kratkopecljati in nežni. Zgoraj so temno, spodaj svetlo zeleni in po obeh straneh mehko dlakavi ter pu­hasti (od tod prihaja slovensko ime vrste). Cvetovi so dvospolni in vedno rastejo v parih. Po dva cvetova sedita na skupnem, 1-2 cm dolgem peclju, plodnici parnih cvetov pa sta zrasli samo pri dnu. Cvet je someren, venec dvousten, do 1,5 cm dolg in bledo rumen do bel. Plodovi so okrogle, bleščeče in sočne rdeče jagode s po nekaj seme­ni, debele so 4-6 mm in dozorijo med avgustom in oktobrom.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti maja in junija.

Rastišče
Navadno raste na globo­kih, hranljivih in rahlih tleh, najraje na apnenčasti matični podlagi, ustreza­jo ji sveža in dovolj vlaž­na tla. Potrebuje dovolj poletne toplote, zimski mraz pa je ne prizadene. Je sencozdržna vrsta in raste tudi v notranjosti gozda, ne le na gozdnem robu. Dobro prenaša one­snažen zrak in tudi večje količine soli ob cestah.

Razširjenost
Puhastolistno kosteničevje je naravno razširjeno v večini Evrope, v sever­nem delu Male Azije, na Kavkazu ter v zahodni in centralni Aziji. Samo­niklo je tudi po vsej Sloveniji od nižin do subalpinskega pasu oziroma do zgornje gozdne meje in je naša najbolj razširjena vrsta kosteničevja. Redka je samo v vzhodni Sloveniji. Zelo pogosto ga najdemo po svetlih gozdovih, na gozdnem robu, ob gozdnih cestah, po posekah, živih mejah in med grmovjem.

Uporaba
Lahko ga sadimo kot rastlino za utrjevanje eroziji izpostavljenih mest, za zasajanje obcestnih brežin ali kot zaščito proti hrupu, prahu in podobno. Kot okrasno rastlino ga včasih sadimo zaradi poletnih cvetov in rdečih jagod. Vendar je treba opozoriti, da njegovo sajenje v urbanem okolju, še zlasti pa v bližini otroških vrtcev in šol, ni primerno, ker so njegovi plo­dovi močno strupeni in celo smrtno nevarni. V gozdu je lahko vir hrane za gozdne živali ter gradnik gozdnega roba, zaradi sencozdržnosti tudi polnilnega sloja. Privablja veliko število raz­ličnih opraševalcev in je njihov pomemben gostitelj. Les je znan po izredni trdoti, zaradi česar so ga nekoč uporabljali v kolarstvu in drugje, kjer je bil potreben trd les, danes pa le še redko. V rodu kosteničevje je znanih 180-200 vrst, v Sloveniji je samoniklih 6 vrst. Latinsko ime rodu Lonicera prihaja iz imena nemškega zdravnika in zeliščarja Adama Lonitzerja (1528-1586), avtorja znane zeliščarske knjige iz 16. stoletja.

Puholistno kosteničevje




Rumeni sleč - RHODODENDRON LUTEUM SWEET

Rumeni sleč ali pontska azaleja je do 4 m visok, široko razraščen in gosto razvejen listopadni grm z dlakavimi poganjki in lepljivimi brsti. Močno odganja poganjke iz korenin in se z njihovo pomočjo uspešno vegetativno razširja. Premenjalno nameščeni listopadni listi so enostavni, podolgo­vato suličasti, 6-12 cm dolgi, nežni, po obeh straneh raztreseno žlezasto dlakavi, zgoraj zeleni, spodaj modrikasto zeleni in jeseni rumeno, oranž­no ali svetlo rdeče obarvani. Cvetovi so močno dišeči, živo rumeni, dvo­spolni, posamezni do 5 cm široki in po 7-12 združeni v velika in opazna socvetja. Plod je olesenela glavica, v kateri se razvijejo številna drobna rjavkasta semena.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti maja.

Rastišče
V naravi raste rahlo za­senčen v spodnji pla­sti iglastih ali mešanih gozdov na nevtralnih ali nekoliko kislih tleh na silikatni podlagi. Je pre­zimno trdna vrsta. Kot večino drugih okrasnih slečev ga gojimo v hu­moznih in rahlo kislih tleh na nekoliko zasen­čenih mestih in s koreni­nami tik pod površino.

Razširjenost
Rumeni sleč je naravno razširjen na Kavkazu in v Zakavkazju, na severo­zahodu pride do Poljske, na jugozahodu pa do Slo­venije. Nekaj zelo majh­nih, izoliranih naravnih nahajališč je namreč tudi pri nas na Dolenjskem, kjer ga najdemo po zakisanih listnatih gozdovih v okolici Boštanja, Vrhka pri Šentjanžu in Brusnic pri Novem mestu. Našteta izolirana nahajališča so reliktne narave oziroma ostanki nekoč bolj strnjenega in večjega areala. Drugje po Sloveniji ga sadimo kot okras.

Uporaba
Rumeni sleč je po svetu priljubljena okrasna vrsta. Zaradi listopadnih li­stov so ga nekoč uvrščali v samostojni rod azalej (staro ime Azalea pontica), ki pa jih danes obravnavamo v okviru slečev. Rumeni sleč sadimo zaradi bujnih živo rumenih cvetov. Najlepše učinkuje v velikih in strnjenih sku­pinah, redkeje sadimo posamezne grme. Po cvetenju grmom odstranju­jemo odcvetele poganjke, tako da ne porabijo preveč moči za nastanek semen. Množimo jih ob koncu poletja z grobanjem ali z delno olesenelimi potaknjenci. Rumeni sleč je tudi pogosta podlaga, na katero cepijo druge okrasne vrste ali sorte. Tako kot drugi sleči je tudi rumeni sleč strupena rastlina. Od leta 1976 je v Sloveniji zavarovana rastlinska vrsta. Skupaj je znanih okrog 1300 vrst slečev (v Sloveniji samoniklo rastejo 3) in še mnogo več križancev in okrasnih sort. Mnoge vrste, največkrat azij­ske ali severnoameriške in pogosto drevesne, so med najbolj priljubljeni­mi okrasnimi rastlinami sploh. Gojimo jih predvsem zaradi velikih, lepih barvitih cvetov, ki so združeni v velika okroglasta socvetia in se razvijejo ob koncu pomladi. Sadimo več tisoč vrst, križancev in sort, med   najpogo­stejšimi vrstami so Rhododendron catawbiense Michx. iz Severne Amerike, Rhododendron williamsianum Rehd. et Wils. iz Kitajske, križanec Rhododen­dron x praecox Carr. in mnogi drugi. 

Rumeni sleč


Rjasti sleč - RHODODENDRON FERRUGINEUM L.

Rjasti sleč je do 1 m visok, gosto razrasel, pogosto tudi plazeči vednozeleni grm z močno razvejenimi poganjki. Ti so gosto prekriti z rjasto rjavimi luskicami. Premenjalno razporejeni listi so enostavni, jajčasti do eliptično suličasti, 2-4 cm dolgi, rob je gladek, spodvihan in gol, pecelj je dolg okrog 5 mm. Listi so zgoraj bleščeče temno zeleni in goli, spodaj so zaradi go­stih žlezastih lusk rjasto rdečkasti in imajo močno izstopajočo glavno žilo. Dvospolni cvetovi so škrlatno rdeči in podobni kot pri dlakavem sleču. So 5-števni, imajo zvonast venec premera do 1,5 cm in 10 prašnikov. Po 5-12 so združeni v kobulaste grozde. Plod je olesenela glavica, v kateri je veliko drobnih, rjavkastih semen.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti junija in julija, v višjih legah tudi pozneje. Včasih cve­ti dvakrat.

Rastišče
Rjasti sleč raste pred­vsem na kislih tleh, naj­večkrat na silikatni ma­tični podlagi, na apnen­časti podlagi pa le tam, kjer je prekrita z dovolj debelo, zakisano humoz­no plastjo. Zelo dobro prenaša nizke tempera­ture in snežne padavi­ne ter potrebuje le malo toplote. V okrasnih nasa­dih se zlasti v korenin­skem prostoru nerad druži z drugimi vrstami, zato ga najraje zasajamo v čistih, homogenih sku­pinah.

Razširjenost
Naravno je razširjen v Alpah, Pirenejih, Juri, severnih Apeninih in Kar­patih. Najdemo ga celo do 2800 m nadmorske višine. V Sloveniji je samo­nikel, a mnogo redkejši kot dlakavi sleč. Raste predvsem v ruševjih, po gozdnih skalovjih in šotnih barjih v gorskem in subalpinskem pasu, na Pohorju, v Alpah pa na primer v Dolini Triglavskih jezer in na Slemenu.

Uporaba
Kjer gradi obsežnejše strnjene sestoje, je rjasti sleč pomemben kot vrsta, ki z gostimi koreninami prerašča tla, jih utrjuje in s tem preprečuje erozijo. Ponekod ga zasajajo kot lep okrasni grm po vrtovih in skalnjakih. Raz­množujemo ga jeseni s semeni, lahko tudi z grebenicami ob koncu julija ali z delno olesenelimi potaknjenci sredi poletja, vendar je ukoreninjanje težavno. Njegovi deli vsebujejo več zdravilnih učinkovin, ki med drugim blažijo revmo in protin. Rastlina je tudi strupena in lahko povzroči bruhanje in drisko, zaradi česar je pri uporabi potrebna velika previdnost. Iz njego­vih delov izdelujejo homeopatska zdravila. Nekatere učinkovine v rastlini morda delujejo kot naravni herbicid, vendar bodo za zanesljivo potrditev te lastnosti potrebne še nadaljnje raziskave. V Sloveniji je izredno redka in ogrožena, od leta 1947 tudi zavarovana rastlinska vrsta. Kjer se rastišča rjastega sleča v naravi prekrivajo z rastišči dlakavega sleča, včasih pride do križanja obeh vrst. Križance z latinskim imenom imenuje­mo Rhododendron x intermedium Tausch. 

Rjasti sleč





Navadna dojcilja - DEUTZIA SCABRA THUNB.

Navadna dojcija je listopadni, do 3 m visok, pokončen, širok in močno razvejen grm s šibastimi poganjki z votlim strženom in skorjo, ki se lušči. Mladi poganjki so zvezdasto dlakavi. Navzkrižno nameščeni listi so eno­stavni, jajčasti do podolgovato suličasti, zašiljeni, 5-10 cm dolgi, po robu nažagani, po obeh straneh močno hrapavi in poraščeni z zvezdastimi dla­čicami. Te so zgoraj 3- do 4-krake, spodaj pa 4- do 6-krake. Listni pecelj je kratek. Dvospolni cvetovi so do 2 cm široki, beli ali rožnati in združeni v pokončna, z zvezdastimi dlačicami močno porasla socvetja. Vsak cvet ima po 5 čašnih in 5 venčnih listov ter 10 prašnikov. Plod je 3- do 5-delna, do 5 mm dolga glavica, ki vsebuje veliko drobnih semen.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti od konca maja do začetka julija. Cvetenje je moč­no in dolgo, traja lahko 3 tedne.

Rastišče
Potrebuje rodovitna in dobro odcedna tla ter svetla in sončna, odprta mesta, saj zasenčenja ne prenese dobro. Dobro prenese mestno okolje, zlasti dim, prah in stru­pene pline, prav tako sušo in nizke temperatu­re. Kjer obstaja možnost pozne slane, je dobro, da je zavarovana pred moč­nim jutranjim soncem.

Razširjenost
Naravno je razširjena na Japonskem in Kitajskem, kot okrasna vrsta s šte­vilnimi sortami pa je zelo pogosta tudi po vsej Sloveniji, na nekaj mestih verjetno raste tudi podivjano.

Uporaba
Znana je predvsem kot priljubljena in zelo pogosta okrasna grmovnica, ki jo posamezno ali v skupinah sadimo zaradi lepih cvetov, ki še zlasti lepo učinkujejo pred temno zelenimi listi. Včasih jo sadimo tudi v živih mejah. Zelo pogoste so sorte z vrstnatimi oziroma polnimi cvetovi, med njimi zlasti 'Plena' s po zunanji strani rožnatimi cvetovi in 'Candidissima' s snežnobelimi cvetovi. Sorta 'Watereri' ima enostavne, znotraj bele, zu­naj pa rožnatordeče cvetove, sorta 'Marmorata' pa rumenobelo progaste liste. Rastlino obnavljamo s tem, da ji vsako drugo leto izrežemo nekaj najstarejših vej, vsako leto pa ji po cvetenju odstranimo vse stare in odmrle poganjke. Množimo jo junija in julija z delno olesenelimi potaknjenci ali pozno poleti z olesenelimi potaknjenci, lahko tudi s semeni. Druge uporabe dojcije skoraj niso znane. Listi so sicer užitni, vendar pri­merni za uporabo le v skrajni sili. Les je trd, nekoč so ga uporabljali za izdelovanje lesenih žebljev in mozaikov. Rod Deutzia je leta 1781 slavni nizozemski botanik Karl Peter Thunberg poimenoval po svojem prijatelju Janu van der Deutzu. V ta rod spada okrog 50 večinoma listopadnih vrst. Poleg navadne večkrat sadimo tudi druge vrste dojcij in njihovih križancev. Med njimi omenjamo nežno dojci­jo (Deutzia gracilis Sieb. et Zucc.), manjši, do 80 cm visok grm iz Japonske. Ima ožje in krajše liste ter bele cvetove. 

Navadna dojcilja













Dojcilja v polnem cvetju




Japonska kerija - KERRIA JAPONICA (L.) DC.

Japonska kerija je do 3 m visok, košat in široko razraščen listopadni grm z dolgimi, šibastimi in lokasto upognjenimi poganjki. Ti so največkrat še pri starosti dveh ali treh let zelene barve, pozneje so nekoliko progasti. Po­ganjki imajo debel bel stržen. Listi so premenjalno razporejeni, enostavni, podolgovato eliptični, 3-6 cm dolgi, dvakrat grobo nažagani in dolgo za­šiljeni. Zgoraj so bleščeče zeleni, goli in imajo globoko vtisnjene žile, spodaj so svetlejši in rahlo dlakavi. Cvetovi posamično ali le po nekaj skupaj iz­raščajo na koncu kratkih stranskih poganjkov in so dvospolni, okrog 3 cm široki, rumeni, 5-števni, z majhno čašo in mnogimi prašniki, ki so pol krajši kot venčni listi. Plodovi so bleščeče črnorjavi, do 5 mm dolgi in vsebujejo drobno koščico, vendar se le redko razvijejo.

Cvetenje
Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti aprila in maja.

Rastišče
Japonska kerija je neza­htevna vrsta, sadimo jo lahko na skoraj vse vrste tal, tako na sončnih kot senčnih mestih, kjer brez težav tudi močno cveti. Bolje uspeva na rodovit­nih in dobro odcednih tleh, cvetenje pospešimo z jesenskim ali spomla­danskim gnojenjem. Če gnojimo premočno, po­spešimo rast poganjkov, vendar s tem zmanjša­mo cvetenje. Zelo dobro prenaša mraz, in čeprav vršni deli poganjkov včasih pozebejo, se brez težav obnovi.

Razširjenost
Izhaja iz Japonske, Kitajske in Koreje, v Sloveniji in drugje v Evropi pa je zelo pogosta okrasna rastlina v urbanem okolju.

Uporaba
Znana je predvsem kot skromna okrasna rastlina z lepimi cvetovi. Mnogo pogosteje kot osnovno vrsto sadimo pokončno rastočo sorto 'Pleniflora' (syn. K. Japonica var. japonica) z vrstnatimi (polnimi) cvetovi. Znana sorta je tudi 'Aureovariegata' z enostavnimi cvetovi in rumeno obrobljenimi listi. Razmnožujemo jo poleti z neolesenelimi potaknjenci ali jeseni z delitvijo, pri negi pa je najpomembnejše redčenje in odstranjevanje starih poganj­kov po cvetenju. Občasno je grm priporočljivo celo porezati do tal. Najlep­še učinkuje, če jo sadimo posamezno ali v čistih skupinah, primerna je za sajenje pred temnim ozadjem, na primer pred opečnatimi zidovi, kjer pri­dejo do izraza živo rumeni cvetovi in pozimi zanimivi zeleni poganjki. Če ima na razpolago dovolj prostora, se lahko zelo široko razraste s pomočjo poganjkov iz korenin. Ponekod zaradi sposobnosti takšnega razraščanja in sencozdržnosti opozarjajo na njeno potencialno invazivnost. Kerria je monotipski rod, ki vsebuje eno samo vrsto. Imenuje se po angle­škem vrtnarju in zbiratelju rastlin Williamu Kerru, ki je primerke sorte 'Pleniflora' kot prvi leta 1805 prinesel v Evropo, in sicer v Anglijo. 

Kerija













Japonska kerija

Vanhoutova medvejka - SPIAREA VANHOUTTEI (BRIOT.) ZBL.

Vanhoutova medvejka je do največ 3 m visok, gosto razraščen listopadni grm s šibastimi, golimi poganjki, ki so na konceh pogosto povešeni. Listi so enostavni, rombasto jajčasti, šibko 3- do 5-krpi, 2-4 cm dolgi in zaši­ljeni, dno listne ploskve je klinasto ali zaokroženo, listni rob je nažagan. Listi so zgoraj temno zeleni, spodaj modrikasti in goli. Cvetovi so snežno beli, 8 mm široki in združeni v mnogo cvetne, zgoraj ravne, do 5 cm široke češulje na kratkih stranskih poganjkih. Cvetovi so največkrat dvospolni, pogosti pa so tudi ženski cvetovi s sterilnimi prašniki, ki so pol toliko dol­gi kot venčni listi. Venčnih listov je 5 in so zaokroženi, prav toliko je tudi pokončnih čašnih listov. Plodnica je sestavljena iz petih plodnih listov, po oploditvi pa se iz nje le redko razvije plod, ki je pri medvejkah na splošno suh mešiček.

Cvetenje
Enodomna, včasih dvo­domna in žužkocvetna vrsta, cveti od konca maja do konca junija.

Rastišče
Je razmeroma skromna in prilagodljiva vrsta, najbolj primerna za saje­nje na svežih do vlažnih, a prepustnih tleh, zelo ji ustrezata visoka talna in zračna vlaga. Raste na bazičnih do rahlo kislih in s hranili bogatih tleh, revna in izprana tla brez hranil ji ne ustrezajo. Do­bro prenaša vročino in lahko tudi kratkotrajno sušo, prenaša tudi nizke zimske temperature in redko pozebe. Sadimo jo na sončna do polsenčna mesta, dobro prenaša mestno okolje.

Razširjenost
Vanhoutova medvejka nima naravnega areala, ker je križanec med kitaj­skima vrstama Spiraea cantoniensis Lour. in S. trilobata L. Po vsem svetu je ena najpogosteje sajenih okrasnih medvejk v urbanem okolju.

Uporaba
Tudi v Sloveniji je vanhoutova medvejka verjetno najpogosteje sajena in najbolj znana vrsta medvejke. Cenjena je predvsem zaradi bogatega in zgodnjega belega cvetja, ki povsem prekrije grm, ter zaradi hitre rasti in nezahtevnega gojenja. Dobro se obnavlja, najpomembnejši in skoraj edini negovalni ukrep je izrezovanje starih poganjkov po cvetenju. Največ jo uporabljamo za zasajanje nestriženih živih mej, večjih ali manjših skupin in posameznih grmov. Z njo učinkovito gradimo pregrade za zaščito pred pogledi, hrupom, prahom in vetrom. Uporabna je tudi kot pokrovna ras­tlina ali kot posodovka v atrijih, na dvoriščih in podobno. V naravi je skupaj znanih 80-100 vrst na severni polobli, poleg divjih vrst obstaja veliko križancev in sort, ki jih je zaradi velike podobnosti in variabilnih morfoloških znakov med seboj izjemno težko razlikovati. 4 vrste medvejk so samonikle, vendar redke tudi v Sloveniji. To so po­legla medvejka (S. decumbens Koch), srednja medvejka (S. media Franz Schmidt), vrbovolistna medvejka (S. salicifolia L.) in vrednikovolistna medvejka (S. chamaedryfolia L. em. Jacq.). Vse štiri so precej podobne van­houtovi medvejki. 

Medvejka












 
Vanhoutova medvejka


četrtek, 09. avgust 2012

Navadni skobotovec - PHILADELPHUS CORONARIUS L.

Navadni skobotovec ali nepravi jasmin je do 3 m visok listopadni grm s pokončnimi poganjki, s katerih se močno luščijo tanke plasti rjavkastega lubja. Brsti niso vidni. Listi so navzkrižno razporejeni, enostavni, jajčasti, 4-8 cm dolgi in 1,5-5 cm široki, zašiljeni in po robu razločno grobo na­zobčani. Zgoraj so temno zeleni, spodaj svetlo zeleni in večinoma goli, le v pazduhah žil in po žilah dlakavi. Cvetovi so dvospolni in 4-števni, beli, 2,5-3,5 cm široki, zelo lepo in močno dišeči (od tod ime nepravi jasmin). Venčni listi so podolgovato narobe jajčasti in široko razprti, čašni listi so jajčasti in tako kot cvetišče goli, številni prašniki so rumeni. Po 5-9 cvetov je na koncu poganjkov združenih v grozde. Plod je 4-delna, do 1 cm dolga glavica, ki vsebuje drobna semena.

Cvetenje
Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti od konca maja do začetka julija.

Rastišče
Glede rastišč nima po­sebnih zahtev, najbolje seveda uspeva na sve­žih, dobro odcednih in s hranili bogatih tleh. Za močno rast potrebuje svetle, sončne lege in do­volj prostora, a preživi tudi v senci. Je prezimno trden in zlahka prenese nizke temperature tudi v notranjosti Slovenije. Dobro prenaša mestno okolje. Je ena redkih gr­movnic, ki zdrži  konku­renco domačih vrst. Zato se večkrat ohrani v starih in zapuščenih parkih.

Razširjenost
Navadni skobotovec je naravno razširjen v srednji in severni Italiji, Avstri­ji, v osrednji Romuniji, Mali Aziji in na Kavkazu. Nekoliko presenetljivo v Sloveniji samoniklo ne raste, zelo pogosto pa ga gojimo kot okrasni grm. Včasih raste podivjano.

Uporaba
Navadni skobotovec v srednji in zahodni Evropi gojimo kot okrasno gr­movnico že od 16. stoletja. V Sloveniji je eden najpogostejših okrasnih grmov, posamezno ali v manjših skupinah ga sadimo predvsem zaradi dehtečih in lepih cvetov. Znanih je več okrasnih sort, največ jih je vzgo­jil francoski žlahtnitelj Victor Lemoine. Najpogostejša sorta je 'Zeyheri' s snežnobelimi, do 5 cm velikimi in močno dišečimi cvetovi, znane so še 'Primuliflorus' z vrstnatimi cvetovi, 'Variegatus' z belo lisastimi listi in 'Aureus' z rumenkastimi mladimi listi. Nega ni zahtevna, na vsaki 2 do 3 leta po cvetenju pri tleh porežemo stare poganjke, presvetlimo krošnjo in pustimo samo mlada debelca, ki bodo cvetela prihodnje leto. Vedno reže­mo cele veje in jih nikoli ne krajšamo. Skobotovec razmnožujemo poleti z neolesenelimi potaknjenci. Med škodljivci se zelo pogosto pojavljajo listne uši, ki navadno močno napadejo letošnje poganjke in mlade liste. Listi vsebujejo veliko saponinov, zato jih, zdrobljene in zmešane z vodo, lahko uporabljamo kot zelo učinkovit naravni nadomestek za milo. Liste je mogoče uporabljati tudi kot loščilo za les. Rod Philadelphus se imenuje po Ptolemaeusu Philadelphusu, egiptovskem kralju iz 3. st. pr. n. št. Vanj spada 75 vrst pretežno listopadnih grmov iz zmernega pasu severne poloble. 

Navadni skobotovec


Rdeči dren - CORNUS SANGUINEA L.

Rdeči dren ali svib je do 4 m visok listopadni grm z dolgimi, šibastimi, rdeč­kastimi (od tod njegovo ime) in prileglo dlakavimi poganjki, ki pri koncu vprečnem prerezu niso kvadratni, ampak nekoliko sploščeni. Koreninski sistem je dobro razvit, a površinski. Skorja na debelejših vejah in debelcih je rjava in drobno razpokana. Brsti so drobni, podolgovati, zašiljeni, ze­lenkasti in prilegli k poganjku, cvetni brsti pa se ne razlikujejo od listnih. Navzkrižno razporejeni listi so enostavni, eliptični, 4-8 cm dolgi, imajo 3-4 pare lokastih žil in so po vsej površini enakomerno prileglo dlakavi, na spodnji strani so v pazduhah žil brez šopkov dlačic. Listi jeseni pred odpadanjem intenzivno pordečijo. Cvetovi so dvospolni, beli, 4-števni in neprijetno dišeči. Po 20-50 jih je združenih v pakobulastih socvetiih, širo­kih 4-5 cm. Koščičasti plodovi dozorijo oktobra in so okrogli, v premeru merijo do 7 mm, so črni, sočni in vsebujejo okro­glasto koščico.

Cvetenje
Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti maja ali junija, šele po olistanju. Pogosto je tudi vnovično poznojesensko cvetenje.

Rastišče
Največkrat raste na bo­gatih, svežih in globokih ilovnatih tleh na apnen­časti podlagi, ustrezajo mu šibko bazična do šib­ko kisla tla. Rad ima sve­ža in nekoliko vlažnejša tla, prenese tudi zmer­no suha rastišča, vendar manj kot rumeni dren. Je svetloljubna vrsta, pre­nese nekaj polsence. Nje­gove potrebe po toploti so zmerne, mraz pa pre­naša razmeroma dobro. Odporen je proti onesna­ženemu zraku.

Razširjenost
Naravno je razširjen po skoraj vsej Evropi, razen v Skandinaviji, najdemo ga tudi v Mali Aziji in na Kavkazu. Naravno raste tudi po skoraj vsej Slo­veniji, najpogostejši je v nižinah in gričevju po hrastovo-gabrovih gozdo­vih do 1000 m nadmorske višine.

Uporaba
Rdeči dren je eden najpogostejših gradnikov gozdnega roba. Plodovi so hrana za gozdne živali, cvetovi dajejo čebeljo pašo. Pogosto ga uporab­ljamo za utrjevanje nestabilnih tal. Pri ozelenjevanju ob cestnih brežin ga sadimo celo prepogosto, saj je slabo odporen proti soli. V urbanem okolju je zaradi cvetov in prelepega rdečega jesenskega listja pogosta okrasna rastlina, po vrtovih, omejkih in v plotovih se marsikje zelo bujno razrašča. Sorta 'Midwinter Fire' ima v spodnjih delih oranžnordeče, v zgornjem pa rumenkaste poganjke, ki pridejo do izraza po tem, ko odpade listje. Les ima podobne lastnosti in uporabo kot les rumenega drena. Nekateri rastlinski deli so zdravilni. Presni plodovi predvsem zaradi slabega okusa niso užitni (vendar tudi ne strupeni), iz njih je mogoče pridobivati sok ali užitno olje, nekoč so iz njih pridobivali barvilo. Iz plodov je mogoče pridobivati olje, prožni poganjki so uporabni v pletarstvu, les ima dobro ku­rilno vrednost in daje prvovrstno oglje. Listi lahko pri občutljivih osebah povzročijo vnetje kože. 

Rdeči dren


Gola vrba - SALIX GLABRA SCOP.

Gola vrba je pokončen, do 1,5 m, včasih do 2,5 mvisok listopadni grm z značilnimi rjavimi in razmeroma malo rezvejenimi poganjki, ki so, tako kot listi, goli (od tod njeno ime). Brsti so značilno sploščeni in imajo na sredini razločno izražen greben. Premenjalno nameščeni listi so enostavni, narobe jajčasti, 4-8 cm dolgi in 2,5-3,5 cm široki, precej debeli, goli, zgoraj temni in bleščeči, spodaj svetlejši, modrikasti in voščeno poprhnjeni. Pri­listi se največkrat ne razvijejo. Moške mačice so do 5 cm dolge, cvetovi imajo po dva prašnika z rdečimi prašnicami in so zelo dekorativni. Ženske mačice so dolge do 7 cm, cvetovi pa imajo gole plodnice. Plodovi so glavi­ce, ki razpadejo na dva dela in v katerih so drobna rjava semena.

Cvetenje
Dvodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti maja in junija, včasih tudi ju­lija, hkrati z olistanjem ali malo po njem.

Rastišče
V vseh delih svojega are­ala je gola vrba najpogo­steje zastopana v subal­pinskem pasu, večkrat se vzpne tudi v alpinski pas, vse do višine 2500 m. Raste na svežih do vlaž­nih, prepustnih in do­bro odcednih bazičnih, ilovnatih ali gruščnatih tleh, vedno na karbo­natni podlagi. Pogosta je na peščenih ali kamnitih nanosih po bregovih rek, hudournikov in po me­liščih. Pogosto raste med ruševjem, včasih gradi samostojne sestoje. Naj­bolje uspeva v sončnih legah, vendar prenese tudi nekaj zasenčenja.

Razširjenost
Je vzhodnoalpsko-dinarska vrsta, naravno je razširjena v vzhodnih Alpah, na Velebitu in na severozahodnem delu Dinarskega gorovja. Osrednji del areala leži v severni Italiji in v Avstriji, prek Slovenije in Hrvaške pride najdlje do planine Prenj v Bosni in Hercegovini. V Sloveniji je avtohtona, najpogostejša je v subalpinskem pasu alpskega območja na gruščih, po meliščih ter ob gorskih rekah in potokih, ponekod se spusti tudi do nižin.

Uporaba
Gola vrba je v alpskem svetu pomemben stabilizator nestabilnih apnen­častih ali dolomitnih pobočij, melišč in hudournikov. S svojimi močno razraščenimi koreninami prerašča tla ter preprečuje erozijo in odnašanje materiala v dolino. Zelo je uporabna v inženirski biologiji, še zlasti, ker se zelo dobro ukoreninja. Je ena najlepših in najprimernejših nizkih vrb za sajenje v skalnjakih in alpskih vrtovih. Vendar jo zaenkrat pozna razmeroma malo vrtnarjev in njena uporaba v ta namen je brez dvoma preredka. Cenjena je zaradi tem­no zelenih, bleščečih golih listov, prav tako pa zaradi lepih in atraktivnih cvetov. Gola vrba je ena od štirih v Sloveniji avtohtonih vrst vrb, ki jih je opisal in poimenoval Janez Anton Scopoli, botanik in rudniški zdravnik v Idriji. Med njimi je tudi alpska vrba (Salix alpina Scop.), nizek grm z eliptičnimi, do 3 cm dolgimi listi, ki v Sloveniji raste v Alpah, na Blegošu in v dinar­skem svetu v alpinskem in celo nivalnem pasu. 

Gola vrba












Gola vrba - cvet


Lovorolistni volčin - DAPHNE LAUREOLA L.

Lovorolistni volčin je vednozeleni, do 1,2 m visok, slabo razvejen grm s pokončnimi, razmeroma debelimi, golimi zelenimi poganjki. Skorja je mehka, vendar jo je zaradi močnih likovih vlaken zelo težko pretrgati. Listi so enostavni, narobe jajčasti do suličasti, 3-10 cm dolgi in do 4 cm široki, celorobi, goli in usnjati, zgoraj temno zeleni, bleščeči in z izrazito svetlo glavno žilo, spodaj svetlejši. Na mladih poganjkih so razporejeni premenjalno, na starejših vretenčasto na koncu poganjkov. Starejši listi ne­koliko spominjajo na lovorove liste (od tod njegovo vrstno ime). Cvetovi so dvospolni, izjemoma tudi enospolni, rumenozeleni, čašni listi so zrasli v podolgovato cev, dolgo do 8 mm. Cvetovi so komaj dišeči in po 5-10 zdru­ženi v majhnih zalistnih grozdih na koncu poganjkov. Plodovi so podolgovati, do 10 mm dolgi, bleščeče črni, sočni in pri nas redki.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti od marca do maja.

Rastišče
Lovorolistni volčin naj­večkrat raste na svežih do vlažnih tleh, čeprav za krajši čas prenese tudi zmerno sušo. Je prezimno trdna vrsta, izjemoma jo lahko po­škodujejo nizke tempe­rature. Je sencozdržna vrsta in zlahka preživi zasenčena v spodnji pla­sti gozda. Najraje raste na apnencu, čeprav se pojavlja tudi na flišu in drugih vrstah podlage. Največkrat raste v obliki večjih šopov ali zaplat.

Razširjenost
Avtohtono je razširjen v zahodni, srednji in južni Evropi, v Sredozemlju, severni Afriki in zahodni Aziji. V Sloveniji avtohtono raste po senčnih in vlažnih gozdovih od nižin do gorskega pasu, največkrat v gorskih buko­vih, jelovo-bukovih in drugih svežih mešanih gozdovih. Najpogostejši je v dinarskem svetu, v drugih delih Slovenije je nekoliko redkejši.

Uporaba
V naših gozdovih je lovorolistni volčin postal razmeroma redka vrsta, v veliki meri je to posledica intenzivnega nabiranja za zimske šopke tam, kjer v naravi ni drugih vednozelenih listavcev. Sadimo ga lahko tudi kot okrasni grm, za sajenje na senčna mesta je dobrodošla lastnost njegova sencozdržnost. Kot okras pogosto sadijo njegovo pirenejsko podvrsto D. l. subsp. philippi, ki je znana po nizki prilegli rasti, samo do 5 cm dolgih listih in dišečih cvetovih. Presajanje rastlin, ki so se že dobro ukoreninile, pri volčinih uspe zelo težko. Naravne vrste množimo poleti z delno oleseneli­mi potaknjenci ali s semeni, ki jih posejemo takoj, ko dozorijo, gojene sorte pa množimo s stebelnimi potaknjenci. Tudi lovorolistni volčin je strupe­na rastlina. Ima nekaj zdravilnih lastnosti, med drugim jo v zadnjem času preizkušajo pri zdravljenju levkemije, vendar lastno uporabo odsvetujejo. Nekoč so liste in skorjo uporabljali kot sredstvo za povzročitev splava. 

Lovorolistni volčin

Navadni ruj - COTINUS COGGYGRIA SCOP.

Navadni ruj je listopadni grm ali manjše, do 5 m visoko drevo. Pri Šmarjah pri Kopru raste primerek, ki je z višino 12,2 m in obsegom 83 cm eden naj­večjih v Evropi. Rujevo deblo ima prepoznavno luskasto razpokano skor­jo. Listi so enostavni, premenjalno razporejeni, dolgopecljati, 3-8 cm dolgi in 4-7 cm široki, široko jajčasti do okroglasti, celorobi in goli. Jeseni in­tenzivno pordečijo, zmečkani dišijo po terpentinu. Drobni, rumenozeleni, 5-števni cvetovi so združeni v latasta socvetja, cvetovi pa so lahko dvospol­ni, moški, ženski ali sterilni. Po cvetenju se začnejo peclji sterilnih cvetov podaljševati, prekrijejo se z dolgimi rumenka­stimi ali rdečkastimi dla­čicami in ruj tedaj zaradi obarvanih lasuljastih so­plodij postane opazen že na daleč. Rjavi koščičasti plodovi s suhim oseme­njem so ledvičaste obli­ke in do 5 mm veliki.

Cvetenje
Enodomna ali poligam­na in žužkocvetna vrsta, cveti maja ali junija.

Rastišče
Je svetloljubna vrsta, ra­ste na toplih, suhih rastiš­čih na apnencu ali dolo­mitu, a tudi na flišu. Kot pionir pogosto prerašča razgaljena in revna tla in jih z odpadlim listjem izboljšuje. Obnavlja se s pomočjo poganjkov iz panjev in korenin, v na­ravi se razmnožuje tudi z ukoreninjanjem spodnjih vej. Poganjki radi poze­bejo, a se rastlina kmalu obnovi.

Razširjenost
Najpogostejši je na Balkanskem in Apeninskem polotoku ter v južni Fran­ciji, najdemo ga tudi na vzhodu Pirenejskega polotoka. Na severu raste do Južne Tirolske in vzhodne Avstrije, na vzhodu do srednje Azije. V Sloveni­ji ga je največ na Krasu, pogost je tudi drugje na primorskem od Dragonje do Posočja. V najtoplejših legah raste tudi v notranjosti in je sestavni del večine naših toploljubnih združb, nad alpskimi dolinami raste celo nad 1000 m nadmorske višine. Povsod, kjer je v preteklosti kot pionir prera­sel degradirana tla, danes gradi samostojna grmišča, še zlasti pogosta na Krasu, kjer je bila njegova razširitev posledica uničenja gozda pred dvema ali tremi stoletji. Pred tem je bil ruj na Krasu, kjer danes ustvarja značilno krajinsko sliko, precej redkejši.

Uporaba
Skoraj vsi deli ruja so uporabni, vendar verjetno nekoliko strupeni, če­prav o morebitnih zastrupitvah do zdaj ni znanih poročil. Listi in skorja vsebujejo do 30 % čreslovin, eterična olja in rumeno barvilo. Uporabljali so jih za strojenje, črno barvanje, izdelavo črnila in v zdravilstvu. Les je tra­jen, ima rumenkasto obarvano jedrovino in vsebuje precej rumenkastega barvila (t. i. madžarski rumeni les); z njim je mogoče usnje, volno in svilo barvati na oranžno, škrlatno ali rjavo. Zaradi pionirskih lastnosti, močnih korenin in svojih estetskih lastnosti je ruj primeren za zasajanje nestabil­nih brežin, obenem je tudi priljubljena okrasna vrsta. 

Navadni ruj