Ognjeni trn - PYRACANTHA COCCINEA ROEM.

Ognjeni trn ali ognjeni grm je do 3, izjemoma celo do 5 m visok, gosto razraščen vednozeleni grm s trnatimi poganjki, ki so gosto dlakavi, dokler so mladi. Koreninski sistem je dobro razvit. Premenjalno nameščeni listi so enostavni, jajčasti do suličasti, 2-4 cm dolgi, bolj ali manj zašiljeni in po robu fino nažagani, zgoraj bleščeče temno zeleni, spodaj svetlejši in goli, le mladi tudi dlakavi. Cvetovi so dvospolni, beli in drobni, največ 8 mm širo­ki in rastejo združeni v 3-4 cm širokih, dlakavih češuljastih socvetjih. Jabol­kasti plodovi so okroglasti, vsebujejo 5 koščic, so do 6 mm debeli, ognjeno rdeči do oranžni in dozorijo septembra ali oktobra, vendar skupaj z listi ostanejo na vejah vso zimo. Obrod je praviloma vsako leto obilen. Plodove pogosto obirajo ptice, nji­hova užitnost za ljudi pa, kljub temu da jo pogosto navajajo, ni povsem za­nesljiva, saj v literaturi včasih opozarjajo tudi na njihovo strupenost.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti maja in junija.

Rastišče

Vrsta raste predvsem na tleh, ki se razvijejo na karbonatni matični pod­lagi. Bolj ko so tla ap­nenčasta, bolje prenaša sušo. Je prezimno trdna, odpornost proti mrazu se zmanjša, če rastlina na prebogatih tleh ra­ste zelo hitro. Potrebuje svetla mesta, dobro pre­naša tlak okrog korenin in mestno okolje. Kjer je naravno razširjena, raste po gozdnih robovih in grmiščih na suhih kam­nitih tleh.

Razširjenost

Samoniklo raste v južni Evropi od Španije do Italije in čez Balkanski polo­tok vse do Male Azije, Kavkaza in zahodne Azije. Marsikje se zunaj narav­nega areala razrašča podivjano. V Sloveniji ognjeni trn ne raste avtohtono, kar je nekoliko presenetljivo, vendar je zelo pogost po parkih, vrtovih in ob hišah.

Uporaba

Ognjeni trn sadimo kot okras zaradi bujnega cvetenja in še bolj zaradi ognjeno rdečih (od tod njegovo ime) ali oranžnih plodov, ki na grmu osta­nejo še skoraj vso zimo. Pozimi je ognjeni trn brez dvoma eden najlepših okrasnih grmov. Znanih je nekaj sort, ki se med seboj razlikujejo predvsem po barvi plodov. Sadimo ga posamič ali v skupinah. Ker zelo dobro prena­ša obrezovanje, ga uporabljamo tudi za oblikovanje gosto prepletenih in skoraj neprehodnih, a izredno privlačnih živih mej. Sadimo ga lahko sko­raj povsod, pogost je ob zidovih, kjer ga z obrezovanjem in napenjanjem mladih poganjkov strnjeno oblikujemo, enako pogost je pri vhodih in pod napušči, kjer druge vrste zaradi pomanjkanja vlage težje preživijo. Zaradi ostrih in močnih trnov odsvetujejo njegovo sajenje v bližini vrtcev, šol, ko­lesarskih stez in podobnih mest. Obrezujemo ga spomladi in po vsakem posegu se zelo hitro obnovi. Množimo ga poleti z delno olesenelimi po­taknjenci, lahko tudi z delitvijo korenin. Plodovi so priljubljena zimska hrana ptic, predvsem brinovk. Ljudje so plodove nekoč uporabljali za pripravo marmelade, pražena semena pa celo kot kavni nadomestek. Znanih je 6 vrst ognjenih trnov, vse izhajajo iz Evrazije. 

Ognjeni trn - plodovi

Ognjeni grm - živa meja