Mrežolistna vrba - SALIX RETICULATA L

Mrežolistna vrba je po tleh razraščajoč se, do 30 cm visok špalirni grmi­ček. Veje so prilegle tesno k tlom in se intenzivno ukoreninjajo, pogosto so razvite celo pod površino, tako da so nad površino razviti samo letošnji poganjki z listi. Ti so enostavni, okroglasti do narobe jajčasti, 2-5 cm dolgi, sprva precej dlakavi in imajo na zgornji strani globoko vtisnjene žile, ki tvorijo značilen mrežasti vzorec (od tod njeno vrstno ime). Pecelj je dolg 5-15 mm, prilisti pa niso razviti. Cvetovi so enospolni in združeni v drob­ne, 1,5-3 cm dolge mačice, ki rastejo na koncu olistanih poganjkov. Krovne luske so široke, dlakave in po robu škrlatno rdečkaste. Moški cvetovi ima­jo po dva prašnika, ženski cvetovi imajo kratkopecljat, gostodlakav pestič s kratkim vratom. Plod je podolgovata glavica, v kateri je veliko drobnih, z nežnimi belimi dlači­cami ob raslih semen.

Cvetenje

Dvodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti julija in avgusta, po olistanju.

Rastišče

Mrežolistna vrba je vr­sta alpinskega pasu in uspeva predvsem na visokogorskih rastiščih nad zgornjo gozdno mejo, redko se spusti tudi niže. Navadno ra­ste na vlažnih mestih po tratah, v razpokah v apnenčastem skalovju ali na grušču. Je izrazita kalcifilna rastlina in ve­lja za indikatorja apne­nih tal. Glede potreb po toploti je ena najskrom­nejših lesnatih rastlin, saj ji za rast zadostuje izjemno kratko vegeta­cijsko obdobje, ko ni po­krita s snegom.

Razširjenost

Njen naravni areal je izredno velik, saj je razširjena v arktičnem in subark­tičnem pasu Evrazije in Severne Amerike, na Grenlandiji in po gorovjih srednje in južne Evrope. Na Kavkazu in v Himalaji ne raste. V Sloveniji raste po vlažnih gruščih in tratah v alpinskem pasu Julijcev in Karavank, redko tudi niže. Najdemo jo tudi nad 2000 m nadmorske višine.

Uporaba

Ponekod v Severni Ameriki jo sadijo kot pokrovno okrasno vrsto v skal­njakih in manjših vrtovih, v Evropi je tovrstna uporaba redkejša. Pri nas v visokogorskem svetu raste še nekaj mrežolistni vrbi precej po­dobnih alpskih vrb. Morfološko in ekološko najbolj podobna ji je zelnata vrba (Salix herbacea L.), prilegli špalirni grmiček, katerega veje se večino­ma razraščajo pod zemljo, na površje pa segajo le najmlajši poganjki s po nekaj okroglo jajčastimi, do 2 cm velikimi, bleščeče zelenimi in večinoma golimi listi. V Sloveniji je redka in večje površine pokriva le na Mangartu, uspeva pa še v Dolini Triglavskih jezer, na Kriških podih in morda na Stolu. Topolistna vrba (S. retusa L.) je do 30 cm visok špalirni grmiček s prileglimi vejami, ki se ukoreninjajo in imajo 5-20 mm dolge, tope liste. Najdemo jo v Alpah in ponekod v dinarskem svetu, timijanovolistna vrba (S. serpyllifolia Scop.) pa je podoben grm s 4-10 mm dolgimi, eliptičnimi listi. Je alpski en­demit in v Sloveniji raste po vlažnem grušču in tratah nad gozdno mejo. 

Mrežolistna vrba