ponedeljek, 30. januar 2012

Carpinus betulus L.- beli gaber

Srednje in južnoevropska vrsta, ki na vzhod sega do Irana. Zraste 25 do 30 m visoko in doseže debelino do 70 cm. Krošnja je razvejana in gosta. Koreninski sistem je dobro razvit in se prilagaja globini tal. Deblo ima gladko, sivo skorjo in je žlebasto zasukano z leve proti desni. Listi jajčasto podolgovati, do 12 cm dolgi, z 12 do 14 pari žil, jeseni zlatorumene barve. Moški cvetovi obstranski na lanskih poganjkih v 4 do 6 cm dolgih, visečih mačicah. Ženski cvetovi so na koncu lanskih poganjkov, tudi v visečih mačicah, ki pa so le do 2 cm dolge. Cveti aprila in maja, plodovi dozorijo oktobra. To so sploščeni, do 10 mm veliki oreški sivorjave barve s 7 do 11 vzdolžnimi rebri. Oreški leže na 3 do 4 cm dolgi trikrpati » krovni luski«. Prvi obrod se pojavi po 20. letu; nato so obrodi enakomerni in bogati vsako leto.

Beli gaber je predvsem nižinska vrsta. Tu raste v združbi s hrastom gradnom (Querco Carpinetum). Skupaj z njim prehaja tudi v sredogorski pas, kjer se do 800 (1000) m meša z bukvijo. Spada k senčnim drevesnim vrstam, vendar potrebuje več svetlobe kot bukev. Glede talne in zračne vlage se ujema predvsem z gradnom, tako da ga je manj na poplavnih dobovih rastiščih. Značilni predstavniki gabrovih nižinskih gozdov so: graden, češnja, lipa, poljski brest, poljski in ostrolistni javor, dob, Ieska, glog, navadna trdoleska, kalina, navadni volčin, rdeči dren in drugi.

Beli gaber je pomemben v gojitvenem pogledu. V hrastovih gozdovih s svojo steljo ugodno vpliva na tla. Kot podstojna vrsta pospešuje rast hrastov v višino in omogoča hitrejše odmiranje vej, s tem pa posredno vpliva na nastajanje kakovostnejše hrastovine.

Gabrovina je trd in elastičen les. Ima veliko ogrevno moč. Slabi lastnosti sta majhna obstojnost in težka obdelava. Uporablja se za izdelavo orodij za velike obremenitve (preše) in za galanterijske izdelke. Gaber ima veliko obnovitveno moč, dobro se obnavlja iz štorov in se obrašča po obrezovanju. Zato ga pogosto uporabljamo za žive meje.

Rod: Carpinus L. - gaber, beli gaber

Listopadna drevesa ali grmi s sivo, gladko ali luskasto skorjo. Listi premenjalno nameščeni v dveh vrstah (dvoredni). Listna ploskev enostavna, napiljena, s 7 do 24 pari žil. Moški cvetovi so v visečih mačicah in se pojavijo spomladi. Ženski v kratkih mačicah na koncu poganjkov. Plodovi se razvijejo na trokrpi »krovni luski«. Rod ima približno 50 vrst od Evrope do vzhodne Azije in v Severni ter Srednji Ameriki.

Alnus viridis DC. - zelena jelša

Raste v Alpah, Karpatih in v nekaterih predelih Balkanskega polotoka. To je 1 do 3 m visok grm. Listi so manjši kot pri črni in sivi jelši; 3,5 do 6 cm dolgi, po obliki pa podobni listom sive jelše. Uspeva do 2100 m nadmorske višine na vlažnih in kislih tleh. Lahko raste v čistih sestojih ali pa pomešano z rušjem in drugim subalpinskim grmičjem. Ima pomembno varovalno vlogo. Zelo lahko se vegetativno razmnožuje, zato jo uporabljajo za poplete, s katerimi varujemo strma, gola tla pred erozijo.

Alnus incana Moench- siva jelša

Razširjena je v severni, srednji in vzhodni Evropi ter v jugozahodni Aziji. Severna meja se približuje tundri. Je 10 do 25 m visoko drevo, podobno črni jelši. Skorja je svetlejša, svetlosiva. Listi so jajčasto okrogli, na spodnji strani sivodlakavi, z zašiljeno konico in niso lepljivi. Listni robovi so dvakrat napiljeni. Siva jelša cveti približno 20 dni prej kot črna.

Raste na peščenih in ilovnatih obrečnih tleh ob zgornjih tokovih rek, potokov in planinskih izvirov. Prenaša nižje temperature, zato sega v Alpah do 2000 m visoko. Je svetlobna vrsta, vendar manj kot črna jelša, kar se vidi tudi iz nekoliko gostejše krošnje.

Alnus glutinosa Gaertn.- črna jelša

Ima zelo velik areal (evrihorna vrsta), toda omejena rastišča (stenotopna vrsta). Raste od Norveške (64° sev. širine) in Finske ter Anglije, Španije in severne Afrike do osrednjih delov Sibirije.

Zraste do 25 m, deblo je bolj ali manj ravno do vrha. Krošnja je jajčasta do stožčasta. Koreninski sistem je dobro razvit, z več stranskimi koreninami. Skorja je temnorjava, na mladih poganjkih zeleno rjava in spomladi močno lepljiva. Tudi listi so lepljivi. Listna ploskev skoraj okrogla ali jajčasta s prisekanim vrhom, 4 do 10 cm dolga. Moške mačice so v zrelem stanju 5 do 6 cm dolge in viseče po 3 do 4 skupaj. Ženska socvetja so majhni pokončni klaski, ki se pojavijo že jeseni. Cveti zgodaj, februarja in marca. Plodovi dozorijo septembra ali oktobra in izpadejo iz olesenelega »storžka« šele naslednje leto februarja in marca. Kaljivost znaša okoli 25 %. Od 5. do 20. leta raste črna jelša zelo hitro, kasneje, ko so značilni bogatejši obrodi semen, pa počasneje. Uspešno se razmnožuje tudi s potaknjenci in dobro obnavlja iz štorov.

Črna jelša je pretežno nižinska vrsta in značilna za obrežja z visoko podtalnico ter občasno zastajajočo poplavno vodo. Tu oblikuje sestoje z dobom, ki nas nekoliko spominjajo na tropske nižinske gozdove, saj tu srečujemo še številne vzpenjalke: divji hmelj, srobot, divjo trto idr. Na takih rastiščih črna jelša bujno uspeva, zlasti ker živi v simbiozi s koreninskimi bakterijami (aktinomicetami), ki vežejo elementarni dušik. Zato je črna jelša z beljakovinami ena najbogatejših drevesnih vrst in s svojo steljo zelo izboljšuje tla.

Les je rdečkasto bel, na zraku pordeči. Je srednje trd in srednje elastičen, neobstojen in majhne ogrevne moči.

Rod: Alnus Gaertn.- jelša

Listopadna drevesa in grmi. Popki so na kratkih pecljih in pokriti z dvema luskama. Stržen je na prerezu trikoten. Cvetenje večinoma pred olistanjem. Moške mačice se pojavijo že jeseni, ženske jeseni ali spomladi. Ženske mačice ob zrelosti semen olesenijo in ostanejo na rastlini tudi po izpadu plodov kot nekakšni »storžki«. Plodovi so krilati. Rod šteje okoli 30 vrst na severni polobli in v Južni Ameriki do Peruja. Večinoma rastejo na vlažnih rastiščih.

Betula pubescens Ehrh.- puhasta breza

Ima areal v severni in srednji Evropi, redkejša je južno od Alp, zelo razširjena pa v osrednji in severni Aziji. Od navadne breze se loči po gostodlakavih poganjkih brez bradavičastih žlez. Listi so rombični ali jajčasti, v mladosti dlakavi, kasneje skoraj goli. Pri nas redka vrsta, večinoma na močvirjih in šotiščih (Pohorje, Ljubljansko barje).

Betula pendula Roth (Betula verrucosa Ehrh.)- navadna breza

Ima velik areal, ki obsega pretežni del Evrope od Skandinavije (65° sev. širine) do severne Španije, Sicilije, Grčije in Kavkaza, proti vzhodu pa sega do Mongolije in Japonskega morja. Zraste do 30 m v višino, 0,4 do 0,5 m v debelino. Koreninski sistem je močno razvejen in glede na tla površinski ali srednje globok. Deblo je vitko, bolj ali manj ravno do vrha. Veje so tanke, viseče in ustvarjajo rahlo, svetlo krošnjo. Skorja je pri mladih poganjkih rdečkastorjava s svetlimi bradavičastimi tvorbami. Debelna skorja je najprej bela in se lušči v prečnih trakovih, kasneje pa postane v spodnjem delu črna in močno razbrazdana. Popki so drobni, do 4 mm veliki, rdečkastorjavi. Listi so goli, v začetku podobno kot poganjki nekoliko lepljivi, rombične oblike, dolgi 3 do 7 cm in 2 do 4 cm široki. Peclji 2 do 3 cm dolgi, listna ploskev dvakrat ostro napiljena. Moške mačice sedeče, po 2 do 3, zrele so dolge 4 do 6 cm. Ženska socvetja pecljata, med cvetenjem pokončna, okoli 2 cm dolga, ob zrelosti plodov julija in avgusta viseča. Plodovi (semena) drobni, 2 mm veliki, ob straneh z 2 krilcema. Kalivost je nizka (10 do 30%).

Breza prvi dve leti počasi raste, potem pa vedno hitreje, dokler med 15. in 20. letom ne doseže največjega prirastka (do 1 m na leto). Kasneje rast zastaja.

Breza je ekološko precej prilagodljiva vrsta. V severni in vzhodni Evropi tvori čiste sestoje, pri nas pa je primešana vrsta, razen kadar se razvije v manjših sestojih ob opuščenih rudnikih, na posekah in pogoriščih. Tedaj ima pionirsko vlogo in se obdrži, dokler je ne prerastejo druge, glede svetlobe manj zahtevne vrste. Uspeva na silikatu ali na apnencu pa tudi na kislih in izpranih tleh. Je dokaj odporna na mraz, slabo pa prenaša daljšo sušo.

Brezov les je rumenkast do rdečkastobel, srednje težak, srednje trd, slabo cepljiv in zelo elastičen. Je neobstojen. Ogrevna moč velika. Uporabnost raznovrstna od kolarstva in mizarstva do vezanih plošč, celuloze, umetne svile itd. Brezov sok uporabljajo v kozmetiki. Listi vsebujejo precej vitamina C, popki pa zelo cenjeno eterično olje. Breza je zelo pogosto parkovno drevo.

Rod: Betula L. - breza

Listopadna drevesa ali grmi. Listi so razmeroma drobni, cvetovi v moških in ženskih mačicah. Moške mačice se pojavijo že jeseni in dozorijo spomladi, ženske pa spomladi, istočasno z olistanjem. Plodovi so drobni krilati oreški. Znanih je 60 vrst v hladnih in zmernih predelih severne poloble, večinoma v vzhodni Aziji in Severni Ameriki.

Družina: BetuIaceae- brezovke

Drevesa in grmi. Listi so enostavni, premenjalni, prilisti zgodaj odpadejo. Cvetovi majhni, enospolni in enodomni z enojnim cvetnim odevalom, ki je lahko reducirano ali popolnoma manjka. Moški cvetovi so večinoma združeni v viseče klasasta socvetja (mačice), ženski so v obliki kratkih mačic ali v popkastem socvetju (leska). Plodovi so oreški, ki so lahko krilati (breza) ali pa opremljeni s »krovno lusko« (gaber), ki je lahko tudi jajčasto napihnjena (gabrovec). Družina obsega 9 rodov s približno 120 vrstami.

Platanus occidentalis L. - ameriška platana

Domovina je v južnih predelih ZDA. Zraste do 50 m visoko in do 4 m v debelino. Od vzhodne platane se loči po bolj plitvo krpatih listih (manj kot 1/3 dolžine žil), na peclju je običajno le eno soplodje, izjemoma po dve. Med posameznimi plodovi iz soplodja ne štrle dlačice. Ameriško platano gojimo v parkih in drevoredih.

S križanjem ameriške in vzhodne platane so že v 17. stol. dobili javorolistno platan (Platanus acerifolia Willd.), ki je danes najpogostejša v Evropi. Listi so po obliki vmesni med obema vrstama, na skupnem peclju pa sta navadno 2 soplodji. Zraste do 40 m in je odporna proti nizkim temperaturam in onesnaženemu zraku. Gojijo jo v parkih in drevoredih.

Platanus orientalis L.- vzhodna platana

Uspeva od južnega dela Balkanskega polotoka čez Malo Azijo do Irana in Pakistana. Na področju bivše Jugoslavije so avtohtona nahajališča v porečju Vardarja južno od Skopja, kjer tvori značilno združbo z navadnim orehom.

Zraste do 40 m visoko in več kot 3 m v debelino. Koreninski sistem je globok in široko razraščen. Listi so globoko klinasto krpati (več kot polovico dolžine žil). Moška socvetja so zelena, ženska pa rdeča. Iz ženskih socvetij se razvijejo soplodja, sestavljena iz 330 do 870 oreškov. Ti so klinaste oblike in obraščeni z dlačicami, ki štrlijo iz soplodja. Na skupnem peclju so običajno 3 do 4 soplodja. Razen s semeni se razmnožuje tudi vegetativno. Je svetlobna vrsta in jo gojimo v parkih.

Rod: Platanus L.- platana

Obsega 10 vrst v Severni Ameriki in od jugovzhodne Evrope do Indije. To so visoka, hitro rastoča drevesa. Listi so podobni javorjevim, skorja se lušči v značilnih velikih in tankih luskah. Cvetovi so enospolni in enodomni v kroglastih socvetjih. Čašnih in venčnih listov po 4 ali 3 do 6. Prašniki po 4, plodnic 3 do 6. Plodovi so oreški, združeni v do 3 cm velika okrogla soplodja.

Družina: Platanaceae - platanovke

V tej družini je en sam rod.

Liquidambar styraciflua L.- ameriški ambrovec

Do 40 m visoko listopadno drevo iz južnih predelov ZDA z atlantskim podnebjem. Listi so dlanasto deljeni s 5 do 7 trikotnimi, drobno napiljenimi krpami. Dolgi so 8 do 15 cm. Na poganjkih so značilna vzdolžna plutovinasta rebra. Iz tega drevesa pridobivajo smolo »ambro« ali stiraks, ki je osnova za žvečilne gumije. Ima tudi cenjen les. Pri nas je razmeroma redko parkovno drevo.

Družina: HamameIidaceae- nepozebnikovke

Družina šteje 20 rodov s 100 vrstami dreves in grmov. Uspevajo v Severni Ameriki, južni Afriki in v tropskih predelih Azije.

Hedera helix L. - navadni bršljan

Raste od srednje Evrope do Kavkaza. Zraste do 30 m visoko in do 20 cm v debelina.

Doživi starost nekaj sto let. Pri bršljanu je značilna heterofilija, to je pojav različnih listov na isti rastlini, Poganjki s cvetovi in plodovi imajo enostavne, rombične ali jajčaste, ostali poganjki pa izrazito 3- do 5-krpate liste. Cvetovi so dvospolni, drobni, zelenkasti, plodovi črni in dozorijo na pomlad naslednjega leta. Vsa rastlina, posebno semena, vsebujejo strupeno snov iz skupine saponinov (hederin).

Bršljan uspeva v različnih vegetacijskih tipih, od precej kserotermnih hrastovih do mezotilnih bukovih gozdov. Je pomembna okrasna vrsta, zlasti za ozelenitev zidov in golih sten.

Rod: Hedera L. - bršljan

Vedno zelene vzpenjalke z zračnimi koreninami, s katerimi se prirašča na plezalno podlago. V tem rodu je 5 vrst v Evropi, Aziji in severni Afriki. Pri nas je 1 vrsta.

Družina: AriIiaceae- bršljanovke, aralijevke

Vzpenjalke. Listi premenjalni, cvetovi večinoma 5-števni, predvsem tropske vrste.

Cornus sanguinea L.- rdeči dren, svib

Raste v srednji in južni Evropi ter zahodni Aziji. Od rumenega arena se razlikuje v več znakih. Cveti po olistanju v maju (ime). Cvetovi so beli, plodovi drobni, črni in neužitni. Listi pa so podobni, prileglo dlakavi, vendar brez šopov dlačic med žilami na spodnji strani. Poganjki proti koncu niso kvadratni, temveč nekoliko sploščeni. Raste predvsem v mezofilnih hrastovih gozdovih na svežih humoznih tleh. Rdeči dren uporabljajo v hortikulturi, les pa ima podobne lastnosti kot pri rumenem drenu.

Cornus mas L. - rumeni dren

Grm ali do 8 m visoko drevo iz južne Evrope, Male Azije in Kavkaza. Mladi poganjki so v vrhnjih dveh členkih v prerezu kvadratni in nežno dlakavi ter zelenkasto rjave barve. Cveti pred olistanjem od februarja do aprila z drobnimi, rumenimi cvetovi. Listi so jajčasti, 5 do 8 cm dolgi in do 3 cm široki, s 3 do 5 pari žil. Na spodnji strani listov so med žilami sivkasti šo-pi dlačic. Plodovi (drenulje ) so rdeče barve, 1,5 cm veliki, podolgovati in užitni. Rumeni dren je ksero- in termofilna vrsta, razširjena predvsem v termofilnih hrastovih gozdovih.

Rumeni dren ima široko uporabo. Zelo trd in žilav les uporabljajo v domači obrti, plodove v prehrani, cele rastline pa za žive meje in okrasno grmičje.

Rod: Cornus L. - dren

Listopadni grmi, redkeje drevesa. Plodovi so koščičasti, beli, modri, rdeči ali črni. V rodu je približno 40 vrst, ki rastejo v severnem zmernem pasu. Pri nas uspevata dve.

Družina: Cornaceae- drenovke

Grmovne in drevesne vrste z enostavnimi, nasprotnimi listi, brez prilistov. Cvetovi so dvospolni, zvezdasti, 4-števni in združeni v kobulasta socvetja.

Euonymus verrucosa Scop. - bradavičasta trdoleska

Je do 4 m visok grm s tankimi poganjki, ki so posuti s plutovinastimi bradavicami. Listi so manjši kot pri prvih dveh vrstah; do 6 cm dolgi in do 3 cm široki. Plodovi so manj kot 1 cm veliki, 4-loputasti in rdečkasti. TermofiIna vrsta, raste predvsem na suhih apnenčastih tleh.

Euonymus latifolia Mill. - širokolistna trdoleska

Poganjki so rahlo sploščeni, brez plutovinastih reber. Listi večji in širši kot pri prejšnji vrsti; do 14 cm dolgi in do 6 cm široki. Cvetovi 5-števni. Plod je 5-loputasta glavica, rdeče barve. Je senčna in mezofilna vrsta, značilna za bukovo jelove gozdove.

Euonymus europaea L.- navadna trdoleska

Areal obsega Evropo, Malo Azijo in Kavkaz. Je grm ali do 6 m visoko drevo. Poganjki so zeleni, s 4 plutovinastimi rebri. Listi so podolgovato jajčasti, do 10 cm dolgi in do 4 cm široki. Cvetovi so zelenkasto beli, 4-števni. Plod je okoli 1 cm velika 4 loputasta glavica, v vsakem prekatu je po 1 do 2 semeni z oranžno lupino. Raste predvsem v hrastovih gozdovih na svežih humoznih tleh. Pomembna je tudi v hortikulturi. Vsebuje gutaperčo. Plodovi, zlasti semena so zelo strupeni. Učinkujejo na ljudi, domače živali in žuželke.

Rod: Euonymus L.- trdoleska

Rod obsega okoli 120 vrst v Evropi, Aziji, Ameriki in Avstraliji. To so listopadni ali vednozeleni grmi. Nekatere vrste so pomembne za pridobivanje gutaperče, kavčuku podobne snovi, ki se uporablja za tesnila. Pri nas rastejo 3 vrste.

Družina: Celastraceae- trdoleskovke

Listi enostavni in nasprotni, s prilisti, ki zgodaj odpadejo. Cvetovi dvospolni in zvezdasti, drobni, v socvetjih, 4- ali 5-števni. Plod je 3- do 5 loputasta glavica.

torek, 10. januar 2012

Družina: Aquifoliaceae - bodikovke

V to družino spada rod bodik (Ilex L.) s 300 vrstami od tropskih predelov do zmernih pasov na severni in južni polobli. V Evropi je ena sama vrsta, božje drevce ali bodika (Ilex aquifolium L.), ki raste še v severozahodni Afriki, Mali Aziji in Iranu. Je vednozelen grm ali redkeje do 10 m visoko drevo s premerom do 30 cm. Listi so trdi, usnjati, bleščeče zeleni. Senčni listi so bodeče nazobčani, tisti, ki rastejo na svetlobi, pa celorobi. Cvetovi so bledo rumeni, iz njih se razvijejo živordeči koščičasti plodovi, ki so neužitni in strupeni. Bodika raste na rastiščih z blagim atlantskim podnebjem ali z zmernim sredozemskim vplivom. Pri nas raste predvsem v gozdovih bukve in jelke, vedno v podrasti. Pogosto ga najdemo tudi v vrtovih za okras. V Južni Ameriki gojijo paragvajsko bodiko (Ilex paraguariensis St. Hill.), ki jo uporabljajo za čaj mate.

Družina: Staphyleaceae - kločkovke

V družino spada 11 vrst listopadnih grmov ali dreves. Imajo lihopernato sestavljene in nasprotne liste s prilisti. Cvetovi v visečih grozdastih ali latastih socvetjih so zvezdasti 4- do 5- števni. Čašni listi pri dnu zrasli. Plodnica 2- ali 3-predalasta. Plod je napihnjena glavica.

Pri nas raste ena sama vrsta, kloček (Staphylea pinnata L.), ki je do 5 m visok grm. Listi imajo 5 do 7 eliptičnih lističev. Cvetovi beli ali nekoliko rdečkasti, v socvetjih na dolgih pecljih. Plod je napihnjena, mehurjasta glavica s po 3 trdimi, rjavimi semeni grahove velikosti. Ko so semena jeseni zrela, ob tresenju vej v mehurjastem ovoju »klokotajo«. Odličen znak za razpoznavanje tudi pozimi je značilno sivo belo pisana skorja. Raste na svežih, bogatih humoznih tleh, zlasti v hrastovih gozdovih. Lahko ga sadimo kot okrasni grm.

Aesculus hippocastanum L. - divji kostanj

To je endemična vrsta južnega Balkana. Na področju bivše Jugoslavije raste le v dolini Črnega Drima in na Galičici v Makedoniji. Je 25 do 30 m visoko drevo, debelo do 1 m. Kot okrasna rastlina je divji kostanj danes razširjen po vsej Evropi. Gojijo ga zaradi lepe in senčne krošnje ter dišečih cvetov. Raste tudi podivjano v bližini naselij. Plodove uporabljajo za krmo divjadi. V cvetočih krošnjah nabirajo čebele med.

Rod: Aesculus L.- divji kostanj

Na poganjkih so veliki lepljivi popki. Plod je okrogla bodeče mesnata glavica z zelo velikimi semeni. Rod obsega 25 vrst, od tega 1 v Evropi.

Družina: Hippocastanaceae - divjekostanjevke

Drevesa in grmi v zmernih predelih severne poloble. Listi nasprotni, dlanasto sestavljeni.

Cvetovi somerni, dvospolni ali enospolni, v pokončnih latastih socvetjih. Čaša 5-zoba, venčnih listov 4 do 5, prašnikov 5 do 8, plodnica 1. Plod je glavica z 1 do 3 semeni.

Acer negundo L.- negundovec, ameriški javor

Izvira iz vzhodnih predelov ZDA, kjer raste ob rekah. Pri nas je parkovna vrsta. Zraste do 20 m, v domovini do 25 m. Listi so lihopernati iz 3 do 5 lističev. Lističi so jajčasti ali jajčasto suličasti, celorobi ali nepravilno nazobčani. Plodovi so ozko podolgovati, perutki sta pod ostrim kotorn in ob zrelosti prosojni.

Negundovec je svetlobna vrsta, dobro prenaša mraz, les pa je mehak in manj cenjen. 

Acer tataricum L.- tatarski javor

Raste v Jugovzhodni Evropi (Hrvaška, Srbija, Madžarska, Turčija in Južna Rusija do Urala). V Sloveniji ga dobimo samo na Kočevskem. To je grm ali do 8 m visoko drevo z enostavnimi ali nakazano krpatimi listi. Listni robovi so dvakrat nepravilno nazobčani. Plodni perutki sta nekoliko bolj razmaknjeni kot pri trikrpem javorju. Tatarski javor je značilen za sveža hrastova rastišča, kjer rastejo dob in veliki jesen ali graden in gaber, sladun in cer ipd. Primeren je za mestne parke, ker dobro prenaša onesnažen zrak.

Acer monspessulanum L. - trikrpi javor, štiljevina

Raste na širšem območju Sredozemlja od Španije do Irana, v južni Evropi in v severozahodni Afriki. Raste kot grm ali do 10m visoko drevo z okroglo in gosto krošnjo. Koreninski sistem se prilagaja tudi zelo plitvim tlom in se razrašča v skalne razpoke. Skorja je sivkastorjava, najprej gladka, kasneje drobno razpokana. Listi so majhni, do 4 cm dolgi in do 7 cm roki ter izrazito trikrpi. Plodovi imajo perutki pod ostrim kotom, tako da se notranja robova prekrivata.

Trikrpi javor je ksero-, termo- in kalcifilna vrsta, značilna predvsem za mediteranske in submediteranske gozdove ter grmišča. Raste tudi celinskem območju na južnih, legah. Na kraških submediteranskih rastiščih je pomembna vrsta, skupaj s puhastim kraškim gabrom in malim jesenom. Trikrpi javor uporabljajo za žive meje, les pa v domači obrti.

Acer campestre L.- poljski javor, maklen

Raste v Evropi (razen v Skandinaviji, Finski in Grčiji), v Mali Aziji, na Kavkazu in v severni Afriki. Zraste do 20 m visoko in do 0,8 m v debelino. V neugodnih razmerah se razvije kot grm. Koreninski sistem je razmeroma globok in razvejen. Skorja je sivorjava in že pri mladih osebkih drobno vzdolžno in prečno razpokana. Poganjki so svetlorjavi, tanki, v nekaterih primerih imajo bolj ali manj izrazita plutovinasta rebra. Popki so drobni, listi majhni, 4 do 7 cm dolgi, s 3 velikimi listnimi krpami in 2 manjšimi pri dnu. Poljski javor cveti med olistanjern. Plodovi imajo perutki pod kotom 180°.

Poljski javor je nižinska vrsta; pogost je torej v hrastovih gozdovih, zlasti na naplavinskem svetu v združbi doba in ostroplodnega jesena, nadalje v gozdovih gradna in gabra ter sladuna in cera. Razmeroma dobro prenaša senco, mraz in sušo. Na splošno je bolj toploljuben kot gorski in ostrolistni javor. Na kamnitih, suhih in revnih rastiščih se razvije kot grm. Zaradi dobre obnovitvene sposobnosti se razvije tudi iz štora. Les je po kakovosti podoben lesu ostalih javorjev in se lahko uporablja v iste namene. Poljski javor je primeren tudi za žive meje, med cvetenjem pa daje dobro pašo čebelam.

Acer platanoides L. - ostrolistni javor, mlečni javor

Areal je večji kot pri gorskem javorju, saj sega od Pirenejev, preko Francije, srednje Italije, Balkana in Male Azije do Kavkaza. Severna meja poteka preko južne Norveške, srednje Švedske in Finske do Urala.

Zraste do 35 m visoko in do 1 m v debelino. Koreninski sistem ima močne stranske korenine. Skorja je v mladosti rumenkasto rjava ali sivkasta in gladka, kasneje vzdolžno razpoka v temnosive, drobne luske, ki pa ne odpadejo kot pri gorskem javorju. Krošnja je gosta, jajčasta ali skoraj okrogla. V sestoju oblikuje ravno, vitko deblo. Listi so tolikšni kot pri gorskem javorju, imajo pa koničasto priostrene in grobo nazobčane listne krpe. Iz odtrganih listov ali pecljev se cedi bel sok (ime). Ostrolistni javor cveti 10 dni pred olistanjem, aprila ali maja.

Plodovi imajo perutki pod kotorn, večjim od 90° in manjšim od 180°. Klica je podobna kot pri gorskem javorju, loči pa se po prvih navadnih listih, ki niso grobo nazobčani, temveč skoraj celorobi oziroma z malo zobci.

Ostrolistni javor je bolj razširjen v severni in srednji Evropi kot pri nas. Raste v nižinskih hrastovih gozdovih pa tudi v montanskih bukovih, skupaj z gorskim javorjem, velikim jesenom in ostalimi vrstami. Glede tal je nekoliko skromnejši od gorskega javorja in manj občutljiv za pozebe. Les je na prostem obstojnejši, se lepo polira in ga med drugim uporabljajo tudi za glasbila. Ima veliko ogrevno moč. V parkih in drevoredih je precej pogost, zlasti zaradi jesenske rumeno rdeče barve listov.

Acer obtusatum L. - topokrpi javor

Razširjen je v južni Evropi in severni Afriki. Zraste 15 do 20 m in je precej podoben gorskemu javorju. Poganjki so rdečkasti. Popki so manjši (okoli 3 mm) kot pri gorskem javorju in sestavljeni iz velikega števila lusk. Listi so zelo raznolični: listne krpe so lahko bolj ali manj izrazite, v vsakem primeru pa topo zaobljene. Na zgornji strani so listi goli, na spodnji gosto sivo puhasti. Cveti istočasno z olistanjem. Plodovi imajo zunanja robova perutk pod pravim kotom.

Topokrpi javor raste v termofilnih gozdovih visokega krasa. Pojavlja se posamič ali v skupinah v hrastovih, gabrovčevih, črnoborovih in bukovih sestojih. V Sloveniji raste v južnih predelih (Notranjska, Kočevska, dolina Kolpe). Les ima enako uporabnost kot pri gorskem javorju.

Acer pseudoplatanus L - gorski javor, beli javor

Areal se razteza v zahodni, srednji in južni Evropi ter v severni Mali Aziji in na Kavkazu.

Severna meja se ujema z arealom jelke. Težišče je v gorovjih srednje Evrope (Alpe in Karpati) .

Zraste do 30 (40) m in doseže prsni premer do 1 (2,5) m. Če raste prosto, se razvije kratko in čokato deblo z zelo široko, močno razvejano krošnjo. V sestoju je krošnja manjša, deblo vitko in bolj ali manj ravno. Koreninski sistem se v mladosti razvija z glavno korenino, kasneje pa se razvijejo močne in globoke, razvejane stranske korenine. Skorja je pri tanjših (20 do 30 cm debelih) deblih gladka, siva in podobna bukovi, kasneje razpoka v značilne tanke in velike, rdečkastorjave luske, ki postopoma odpadajo. Poganjki so najprej dlakavi, kasneje goli. Popki jajčasti, olivnozeleni, luske so po robovih temno obarvane. Listi so dlanasto deljeni, s 5 listnimi krpami. Na zgornji strani so temnozeleni, na spodnji sivozeleni in po žilah dlakavi. Dolgi so do 15 cm in do 20 cm široki. Pecelj je skoraj enako dolg kot listna ploskev.

Gorski javor cveti po popolnem olistanju v aprilu in maju. Cvetovi so zvezdasti, v visečih, grozdastih socvetjih. So dvospolni, nekateri pa imajo zakrnele prašnike oziroma plodnice. Čaša in venec 5-števna, zelene barve. Prašnikov večinoma 8. Opraševanje z žuželkami. Plod je pokovec z dvema krilatima plodičema. Zunanja robova perutk oklepata kot manjši kot 90°, notranja robova pa sta skoraj vzporedna. Plodovi dozorijo septembra in še isto leto odpadejo. Semena kalijo 5 do 6 tednov po spomladanski setvi. Klicna lista sta jezičasta in imata na spodnji strani 3 izrazite žile. V prvem letu zraste gorski javor do 15 cm in razvije prve navadne liste, ki so podolgovato srčasti, nedeljeni, vendar grobo nazobčani.

Gorski ali beli javor je polsenčna vrsta. Raste na globokih, svežih, rahlih in humoznih tleh, predvsem v montanskem in subalpinskern pasu bukovih gozdov. Raste posamič ali v skupinah na boljših rastiščih, zlasti v plitvih kotanjah in vrtačah, v katerih se ne zadržuje hladen zrak. Poleg gorskega javorja dobimo pogosto na istih rastiščih še veliki jesen, gorski brest, bukev, jelko, ostrolistni javor, lipo, jerebiko in druge.

Les gorskega javorja je po trdoti, trdnosti in prožnosti srednje kakovosti. Zunaj ni obstojen, zato ga potrebujemo za izdelavo notranje opreme. Zaradi leska in lepe svetle barve je javorjevina zelo cenjena. Iz drevesnega soka lahko pridobivamo sladkor. Zaradi rdeče obarvanih listov v jeseni ima tudi pomembno estetsko vlogo v naših gozdovih, gojijo pa ga tudi v parkih in drevoredih.

Rod: Acer L - javor

Obsega 150 drevesnih vrst v Evropi, Aziji, Severni Ameriki in severni Afriki. Listi so dlanasto ali pernato deljeni, nasprotni in brez prilistov. Cvetovi zvezdasti, 4- ali 5-števni s čašnimi in venčnimi listi ali brez venčnih listov. Prašnikov 4 do 10, plodnica dvopredalasta. Plodovi (pokovci) so sestavljeni iz dveh krilatih plodičev (oreškov). V Sloveniji uspeva 6 avtohtonih in nekaj tujih vrst.

Družina: Aceraceae- javorovke

V družino javorovk spada 1 rod.

Ailanthus altissima (Mill.) Swingle (Ailanthus glandulosa Dest.)- navadni pajesen

Do 20 m visoko drevo s 30 do 40 cm dolgimi pernatimi listi. Pri dnu so lističi nazobčani in imajo 2 do 4 žleze, pri vrhu pa še manjše žleze. Rumeni cvetovi so v šopastih socvetjih in dišijo po bezgu. Domovina je Kitajska in Koreja, v 18. stol. se je razširil v Evropo in kasneje tudi v Ameriko. Pri nas je predvsem okrasna rastlina: marsikje pa raste podivjano.

Rod: Ailanthus Desf. - pajesen, božje drevo

Ta rod vsebuje 15 vrst v vzhodni Aziji. Lističi v spodnjem delu lista z žlezami. Cvetovi drobni v socvetjih.

Družina: Simarubaceae - pajesenovke

Grmi in drevesa s premenjalnimi, pernato sestavljenimi listi in večinoma enospolnimi cvetovi. Čašnih in venčnih listov po 4 do 7, prašnikov dvakrat več, ob dnu so pogosto porasli z drobnimi luskicami. Pestič z 2 do 8 vratovi, ki so prosti ali zrasli. Družina obsega 20 rodov z okoli 200 vrstami.

Cotinus coggygria Scop. - ruj

Do 5 m visok grm s šibastimi, pokončnimi vejami. Listi so 3 do 8 cm veliki, okroglasti ali jajčasti, na vrhu zaokroženi ali izrobljeni, jeseni intenzivno pordečijo. Cvetovi dvospolni, redkeje enospolni, drobni, s 5 čašnimi in 5 venčnimi listi, v rahlih latastih socvetjih. Po cvetenju se peclji nekaterih cvetov podaljšajo in obrastejo z belimi ali rdečkastimi dlačicami. Raste v gozdovih in grmiščih gabrovca in kraškega gabra, črnega bora in v drugih termofilnih vegetacijskih oblikah. Listi vsebujejo veliko tanina, ki ga uporabljajo v usnjarstvu in posebno barvilo za volno in usnje. Ruj je meliorativna vrsta, ker ugodno vpliva na tla. Sadijo ga tudi kot okrasni grm.

Rod: Cotinus Mill. - ruj

Rod obsega dve vrsti z enostavnimi listi, od katerih raste ena v ZDA in ena v Evropi in Aziji.

četrtek, 05. januar 2012

Rod: Pistacia L.- rujevina

Vednozelena ali listopadna drevesa ali grmi, večinoma dvodomni. Listi enostavni, trojnati ali pernato sestavljeni. Cvetovi v obstranskih gostih latih. Plodovi drobni, koščičasti, 8 vrst v Evropi, Aziji in Srednji Ameriki.

V Sloveniji uspeva v submediteranskem območju terebint (Pistacia terebinthus L.), do 8 m visoko drevo ali grm. Njegovi listi so lihopernati do 20 cm dolgi, sestavljeni iz 9 do 11 suličastih lističev. Cvetovi so drobni, zelenkasti, plodovi rdeči. Sredozemska rastlina. V isto območje spada tudi tršlja (Pistacia lentiscus L.), do 5 m visok grm. Listi sodopernati, 5 do 10 cm dolgi, iz 3 do 5 parov jajčasto suličastih lističev, dišeči. Peclji so krilati. Cvetovi temnordeči, plodovi drobni, najprej rdečkasti, zreli črni. Skorja vsebuje mešanico smol in eteričnih olj, ki se imenuje mastiks. Ta se uporablja v ljudskem zdravilstvu in industriji lakov, kitov, firneža ipd. Obe vrsti sta značilni rastlini makije.

torek, 03. januar 2012

Rod: Rhus L.- octovec

Večinoma bolj ali manj strupena listopadna in vednozelena drevesa in grmi, deloma plazeči. Listi so enostavni, trojnati ali lihopernati. Cvetovi so drobni, dvospolni ali enospolni in dvodomni. 150 vrst raste v tropih in subtropih. Mnoge so pomembne za pridobivanje firneža. Edina divje rastoča vrsta na področju bivše Jugoslavije je kisli ruj ali šmak (Rhus coriaria L.), ki raste v Dalmaciji, Hercegovini, Makedoniji in Črni gori v sub- in evmediteranskem območju. To je do 3 m visok grm. Listi so lihopernati, 15 do 20 cm dolgi, iz 11 do 15 lističev, ki so na spodnji strani dlakavi. Peclji so sploščeni in ozkokrilati. Cvetovi zelenkasto beli v gostih gostodlakavih socvetjih. Plodovi v zgoščenih soplodjih, škrlatno rjavi in dlakavi. V parkih in vrtovih gojijo octovec (Rhus typhina L.) iz vzhodnih predelov ZDA, do 10 m visoko drevo ali grm, ki je ves puhasto dlakavo poraščeno. Listi so veliki, pecljati, lihopernati, 30 do 50 cm dolgi. Cvetovi so drobni, zelenkasto rumeni, v gostih dlakavih in pokončnih grozdast ih socvetjih, ki dozorijo v temnordeča soplodja, porasla s škrlatnordečim puhom. Iz Amerike izvira tudi t.i. strupeni bršljan (Rhus radicans L.). To je do 1 m visok in plazeč grm. Listi so običajno trojnati: lističi pecljati, široko jajčasti, do 15 cm dolgi, jeseni rdeči ali oranžni. Veje so gole. Cvetovi zelenkasto beli, združeni v rahla, majhna latasta socvetja. Z zračnimi koreninami se oprijema podlage. Rastlina je zelo strupena, celo na dotik. Zato jo moramo prijemati z rokavicami. Obe ameriški vrsti sta zelo dekorativni.

Družina: Anacardiaceae- octovke

Drevesa ali grmi. Listi enostavni ali pernato sestavljeni, premenjalni, brez prilistov. Cvetovi majhni, zvezdasti, dvo ali enospolni, v latastih socvetjih. Cvetno odevalo enojno ali dvojno, 3-, večinoma 5-števno. Prašnikov 3 do 10, plodnica s 3 ali 1 trodelnim vratom. Rastline vsebujejo smolo, ki se uporablja v industriji lakov in barvil ter v zdravilstvu. Družina vsebuje 60 rodov s 600 vrstami.

Tilia platyphyllos Scop. (Tilia grandifolia Ehrh.) - lipa, velikolistna lipa

Je srednje in južnoevropska vrsta. Severna meja sega do Poljske in srednje Nemčije.
Doseže 40 m višine in do 5 m v debelino. Krošnja je na prostem široka, debelovejnata, v sestoju pa podobna krošnji lipovca. Doseže večjo starost kot lipovec in sicer do 1000 let. Koreninski sistem in skorja sta podobna lipovcu. Popki so nekoliko večji, do 7 mm veliki. Tudi listi so večji, nad 8 cm dolgi, na 2 do 4 cm dolgem peclju. So svetlejši in imajo na spodnji strani v razcepkih žil bele dlačice. V socvetjih sta po 2 do 5 cvetov. Ovršni list socvetja je sedeč. Plodovi so večji, grahove velikosti, s 4 do 5 vzdolžnimi rebri. Med prsti jih težko stremo.

Lipa cveti teden do dva pred lipovcem. Ima podobne ekološke zahteve glede tal, vendar potrebuje nekoliko več svetlobe in je občutljivejša na mraz. Mestni zrak in sušo slabo prenaša.
Razširjena je v hrastovih gozdovih in raznih bukovih združbah, med drugim tudi v sestojih gorskega javorja in velikega jesena. Ekološki pomen je enak kot pri lipovcu. Kot okrasno drevo je razširjena predvsem na podeželju.

nedelja, 01. januar 2012

Tilia cordata MilI. (Tilia parvifolia Ehrh.)- lipovec, malolistna lipa

Lipovec raste skoraj v vsej Evropi, na Kavkazu in zahodni Sibiriji. Severna meja poteka čez južno Skandinavijo in Finsko. V evropskem delu Rusije tvori čiste sestoje. Je pretežno nižinska vrsta.
Zraste 25 do 30 m visoko. Na prostem ima močno razvejano, okroglo ali jajčasto krošnjo, v sestoju pa razvije vitko deblo in ožjo krošnjo. Koreninski sistem je dobro razvit s površinskimi in globljimi koreninami. Skorja je pri mladih osebkih zelenkasto rjava in gladka, pri starejših temno siva in vzdolžno brazdasto razpokana Popki jajčasti rdečkastorjavi, do 5 mm veliki, pokriti z 2 neenakima luskama. Listi srčasti, 4 do 7 cm dolgi in široki, zgoraj modrozeleni, spodaj svetlejši. Med razcepki žil na spodnji strani so šopki rjastih dlačic. Cvetovi rumenkasto zeleni, po 5 do 15 v socvetju. Ovršni list je pecljat. Plodovi večsemenski oreški, veliki do 5 mm in krhki, tako da jih brez težav stremo med prsti.

Lipovec cveti junija in julija, plodovi dozorijo septembra. Kalivost je 50 do 60%. Klice imajo značilno prstasto deljena klična lista. Prvi obrod doseže po 20. do 30. letu in nato obrodi vsako leto. Je senčna vrsta in potrebuje globoka, rahla in sveža tla, čeprav uspeva tudi na slabših. Kislih tal ne prenese. Pri nas je razširjena v hrastovih in nižjih bukovih gozdovih. Pomembna je kot čebelarska vrsta pa tudi zaradi ugodnega vpliva na gozdna tla.

Rod: Tilia L. - lipa

Rod obsega okoli 50 vrst listopadnih dreves v zmernih območjih severne poloble . Listi premenjalni, dvoredni, srčasti in napiljeni. Dišeči cvetovi so pomembna paša za čebele. V domačern zdravilstvu uporabljamo cvetove, plodove, liste in skorjo. Lipovina je mehka, lahka in neobstojna. V Sloveniji rasteta 2 vrsti.

Družina: Tiliaceae - lipovke

Večinoma olesenele rastline, v tropih in izven njih. Listi so enostavni z odpadljivimi prilisti. Cvetovi 5-števni z 10 prašni ki in 1 pestičem. So v nepravih kobulih. Pecelj socvetja je deloma zraščen z velikim ovršnim listom. Plodovi oreški.

Rod: Hibiscus L.- oslez

Listopadni in vednozeleni grmi ali zelike. Listi dlanasto deljeni. Cvetovi veliki, posamezni. Plod mnogosemenska glavica. Rod obsega okoli 200, večinoma tropskih vrst. Pri nas je v vrtovih in parkih razširjen sirski oslez (Hibiscus siriacus L.), do 3 m visok grm s trokrpatimi, grobo nazobčanimi listi. Cvetovi so veliki, zvonasti, do 6 cm široki. Osnovna barva venca je vijoličasta, lahko pa tudi modrikasta, rožnata, bela ali rdečkasta. Cveti sredi poletja. Je zelo dekorativen grm, doma iz Indije in Kitajske.

Družina: Malvaceae- slezenovke

Lesnate rastline in zelike. Listi enostavni ali dlanasto deljeni, s prilisti, premenjalno razvrščeni. Venčnih in čašnih listov 5. Čašni listi pri dnu zrasli. Pod čašnimi listi je navadno še t.i. zunanja čaša. Venčni listi so pred razcvetom vijačno zaviti. Prašniki številni, prašne niti zrasle v cev. Plodnica 1, plod glavica ali pokovec, ki razpade v plodiče. Rastline vsebujejo sluzaste snovi (ime), ki imajo zdravilen učinek.

Rod: Eucalyptus L'Her. - evkalipt

Visoka, aromatična drevesa. Skorja na starejših drevesih se značilno lušči in s tem nastaja slikovito lisasto obarvano deblo. Listi nasprotni, pri starejših premenjalni. Cvetovi v kobulih, večinoma beli ali rumeni, redkeje rdeči. Čašni listi manjkajo, 4 venčni pa so zrasli v nekakšno kapico, ki pokriva cvet. Ob cvetenju odpade, tako da se razprejo številni prašniki, ki so prosti ali zrasli v 4 snopiče. Plod olesenela 4-predalasta več semenska glavica s pokrovčkorn. Gospo¬darski pomen ima 60 do 70 vrst.

V Evropi jih gojijo predvsem v Sredozemlju. Imajo globok koreninski sistem in dobro obnovitveno sposobnost. Najbolj znana vrsta je Eucalyptus amygdalina Link, za katero nava¬jajo višino do 150 m, vendar danes živeča drevesa ne dosegajo niti 100 m. Zaradi hitre rasti in skromnih ekoloških potreb zaslužijo evkalipti tudi pri nas večjo pozornost.

Rod: Myrtus L. - mirta

Približno 100 vrst grmov, redkeje dreves. Listi usnjati, enostavni, brez pri listov,nasprotni. Pri nas raste ena sama vrsta, navadna mirta (Myrtus communis L.), do 5 m visok grm. Raste v Sredozemlju in je ena od razlikovalnic v združbi hrasta črnike in malega jesena. Listi usnjati, široko suličasti, 1 do 3 cm dolgi in dišeči. Cvetovi beli. Iz listov pridobivajo »mirtino olje«. Mirta je tudi okrasna rastlina.

Družina: Myrtaceae - mirtovke

Večinoma vednozeleni tropski in subtropski grmi ali drevesa. Cvetovi dvospolni, zvezdasti, posamič v zalistjih, redkeje v socvetjih. Časni listi niso zraščeni. Prašniki številni z obarvanimi prašnimi nitmi. Plodnica 2- ali več predalasta. Plod več semenska jagoda z ostanki čašnih listov. V listih, skorji in drugih delih rastline so žleze z eteričnimi olji. Znana tropska rastlina je Syzygium aromaticum s Cejlona in Indonezije. Uporabljajo jo za začimbe pod imenom »klinčki«. V Avstraliji rastejo evkalipti s približno 700 vrstami.

Daphne mezereum L. - navadni volčin

Do 1,5 m visok, slabo razvejan grm. Listi suličasti, 7 do 9 cm dolgi. Cvetovi dišeči skupaj, svetlo škrlatni,  včasih beli. Plodovi bleščeče rdeči. Raste od nižinskih hrastovih gozdov do pasu ruševja in alpskih trat. Zaradi lepih cvetov navadni volčin tudi gojijo. Vsa rastlina, zlasti plodovi, je strupena.

Predvsem v bukovih gozdovih raste Iovorolistni volčin (Daphne laureola L.), do 1,2 m visok vednozelen grm. Cvetovi rumenozeleni, nedišeči, po 5 do 10 v grozdastem socvetju. Plodovi bleščeče črni. Blagayev volčin (Daphne blagayana Freyer) je do 30 cm visok, zelen, polegel grm. Cvetovi po 10 do 20 v glavičastem socvetju, rumenkastobeli in zelo dišeči. Endemičen na Balkanskem polotoku. Gojijo ga tudi v parkih in vrtovih.

Rod: Daphne L. - volčin

Okoli 50 vrst v Evropi in Aziji. Listopadni in vednozeleni grmi. Prašnikov 8 do 10.  V Sloveniji raste 6 vrst.

Družina: Thymelaeaceae- volčinovke

Grmi in polgrmi, redkeje zelike. Listi so enostavni, premenjalni, brez prilistov. Cvetovi dvospolni ali enospolni, zvezdasti in združeni v grozdasta, klasasta ali kobulasta socvetja. Venčni listi so zakrneli, čašni pa so kot enojno cvetno odevalo zrasli v cev, na dnu katere je plodnica z 1 semensko zasnovo. Listov cvetnega odevala je 4 do 6 in so barviti. Prašnikov 4,5 ali več. Plod koščičast ali orešek. Družina obsega okoli 500 vrst.

Rod: Ceratonia L.- rožičevec

Rod ima eno samo vrsto, rožičevec (Ceratonia siliqua L.), ki je vednozelen grm ali do 12 m visoko drevo z arealom v Sredozemlju. Listi so trdi, usnjati, parnopernati, sestavljeni iz 3 do 6 parov jajčastih; 3 do 7 cm dolgih lističev, ki so na vrhu pogosto izrobljeni. Cvetovi eno ali dvospolni, drobni. Moški cvetovi brez venca, s 5 prašniki. Plodovi so do 20 cm dolgi, temnorjavi, usnjati in trdi stroki. Semena so bleščeče rjava in zelo trda. Zreli stroki (rožiči) so užitni. Meljejo jih v moko ali uporabljajo za živinsko krmo.

Rod: Gleditsia L. - gledičija

Visoka listopadna drevesa. Na vejah in deblu so pogosto veliki in razvejani trni. Listi premenjalni, enkrat ali dvakrat sodopernati. Cvetovi drobni eno ali dvospolni, beli ali zelenkasti, v grozdih ali latih. Približno 12 vrst uspeva v Severni in Južni Ameriki, osrednji in vzhodni Aziji ter tropski Afriki. Pri nas gojimo kot parkovno vrsto gledičijo (Gleditsia triacanthos L.), do 40 m visoko drevo, ki ima 30 do 40 cm dolge in do 4 cm široke stroke.

Cercis siliquastrum L. - judeževo drevo

Raste v južni Evropi in zahodni Aziji. Grm ali do 8 m visoko drevo. To je vzhodno sredozemska vrsta, ki ima zahodno mejo ob Jadranskem morju. V Sloveniji je divje rastoča samo v Istri, sicer pa gojena kot parkovno drevo.

Rod: Cercis L.- judeževo drevo

Listopadna drevesa ali grmi s premenjalnimi, enostavnimi listi. Cvetovi so rožnati, v grozdastih socvetjih ali pa šopasto izraščajo iz debla in vej (kavliflorija). Pojavijo se pred olistanjem aprila, maja. Plodovi so sploščeni stroki, na trebušni strani rahlo okriljeni. Rod obsega 7 vrst v Evropi, Aziji in Severni Ameriki.

Rod: Spartium L.- žuka

Rod obsega eno samo vrsto. To je žuka (Spartium junceum L.), ki je doma v Sredozemlju. Je 2 do 3 m visok grm s šibastimi, zelenimi vejami. Listi suličasti, okoli 1 cm dolgi, so samo na mladih poganjkih in zelo na redko razporejeni. Že poleti odpadejo in tako zmanjšajo transpiracijo. Fotosinteza poteka predvsem v zelenih steblih. Uspeva na različnih rastiščih v Primorju. Mlade poganjke uporabljajo za pletenje košar, za metle in za privezovanje trte. Iz vlaken v skorji pridobivajo vrvi, nekoč so jih uporabljali tudi za tkanine. Poganjke radi obirajo zajci, ovce in koze. Zaradi živorumenih cvetov jo gojijo tudi kot okrasni grm.

Laburnum anagyroides Med.- navadni nagnoj

Grm ali do 7 m visoko drevo. Mladi poganjki in popki so prileglo sivo dlakavi. Listi imajo 2 do 7 cm dolg pecelj, lističi sedeči, eliptični, dolgi 3 do 6 cm. Grozdasta socvetja z 10 do 30 cvetovi so 10 do 25 cm dolga in viseča. Pojavijo se v aprilu in maju. Plodovi so ploščati stroki, dolgi 4 do 7 cm in svilnato dlakavi. Dozorijo avgusta ali septembra. Navadni nagnoj raste predvsem na toplih rastiščih, v svetlih listnatih gozdovih od nižine do subalpinskega pasu. Vsi deli rastline, zlasti cvetovi, semena in skorja vsebujejo strupeni alkaloid laburnin. Kljub temu ga divji zajci radi obglodajo. Zaradi zlatorumenih cvetov ga gojimo tudi kot okrasno rastline.

Na vlažnejših rastiščih, v senčnih gozdovih raste alpski nagnoj (Laburnum alpinum PresI), ki se od navadnega loči po golih poganjkih, listih in strokih, lističi pa so po robovih drobno štrleče dlakavi.

Cvetovi običajno po 2 do 3, lahko tudi po več v socvetju. Stroki so 5 do 10 cm dolgi, ozki in razpadejo na posamezne segmente. Dobimo jo na suhih kamnitih tleh, predvsem v submediteranu. Šmarno deteljo gojijo tudi kot okrasen grm.

Rod: Loburnum Fabr.- nagnoj

Listopadni grmi ali nizka drevesa z zelenkasto skorjo, v grozdastih socvetjih. Rod ima 3 vrste, ki rastejo od severne Evrope do male Azije.

Colutea arborescens L. - navadna mehurka

Areal v južni Evropi in Sredozemlju do Zakavkazja. Je do 4 m visok grm s šibastimi ve¬jami. Skorja se vlaknasto lušči. Listo do 15 cm dolgi, s 7 do 11 široko eliptičnimi lističi, ki so na vrhu plitvo izrobljeni. Cvetovi rumeni, do 2 cm veliki, cvetijo od maja do septembra. Plodovi so 6 do 8 cm veliki, napihnjeni (ime) in ostanejo na grmu še dolgo potem, ko so odpadli listi. Na področju bivše Jugoslavije raste v submediteranskih gozdovih, zlasti v združbah hrasta puhavca. Mehurko gojijo tudi v vrtovih in parkih.

Rod: Loburnum Fabr.- nagnoj

Listopadni grmi ali nizka drevesa z zelenkasto skorjo, v grozdastih socvetjih. Rod ima 3 vrste, ki rastejo od severne Evrope do male Azije.