Širokolistna trdoleska - EUONYMUS LATIFOLIA (L.) MILL.

Širokolistna trdoleska je do 5 m visok, malo razvejen listopadni grm ali iz­jemoma manjše drevo z redko razraščeno krošnjo. Deblo lahko v debelino zraste do 20 cm. Poganjki so rahlo štirirobi ali nekoliko ploščati, vendar brez vzdolžnih plutastih reber. Koreninski sistem je plitev. Brsti so 1-1,5 cm dol­gi, zeleni ali rdečkasti, gladki in zašiljeni. Navzkrižno razporejeni listi so enostavni, podolgovato jajčasti do eliptični, po robu fino napiljeni, kratko zašiljeni, zgoraj temno zeleni, veliki, dolgi 6-12 in široki 4-6 cm. Cvetovi so dvospolni, rumenozeleni, okrog 1 cm široki, večinoma 5-števni (drugi do­mači vrsti trdolesk imata samo 4-števne cvetove), nekaj cvetov na grmu pa je skoraj vedno tudi 4-števnih. Po 7-15 cvetov je združenih v socvetje na 5-7,5 cm dolgem peclju. Plod je rdeča, do 2,5 cm debela, dolgopecljata, 5(4)-loputasta glavica. V njej so v oranžnem se­menskem ovoju bela se­mena. 

Cvet - širokolistne trdoleske

Cvetenje

Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti aprila ali maja, hkrati z olistanjem.

Rastišče

Potrebuje sveža in boga­ta rastišča in rahla, od­cedna tla. Močno sušnih rastišč se kot mezofil­na vrsta izogiba, nizke temperature dobro pre­naša. Znana je kot senco­zdržna vrsta, ki najbolje uspeva na senčnih, zelo redko tudi svetlejših me­stih v spodnji plasti listo­padnih ali mešanih goz­dov. Na gozdnem robu je nekoliko redkejša. Na nekaterih rastiščih lahko raste vse do 1500 m nad­morske višine.

Razširjenost

Avtohtono raste v južnem delu srednje in jugovzhodne Evrope, na jugu do srednje Italije in južne Francije, najdemo jo tudi v Alžiriji, v vzhodnem Sredozemlju, na Kavkazu in v zahodni Aziji. V Sloveniji je avtohtono raz­širjena od nižin do gorskega pasu, vendar je med domačimi tremi vrstami trdolesk najredkejša.

Uporaba

Zaradi lepih in zanimivih temno rdečih robatih plodov, ki se ob zrelosti odprejo in pokažejo oranžen semenski ovoj, in zaradi jeseni bleščeče rde­če obarvanih listov širokolistno trdolesko radi zasajajo kot okrasni grm. Pri izbiri mest za njeno zasajanje moramo biti zaradi njene strupenosti previdni, sajenje v bližini šol in vrtcev ni priporočljivo, še zlasti, ker se z njenimi plodovi otroci radi igrajo. Razmnožujemo jo lahko poleti z delno olesenelimi potaknjenci ali jeseni s semeni. Les je precej trd, vendar so sortimenti večjih mer zelo redki. Les so nekoč uporabljali za izdelovanje vreten (angleško ime trdolesk spindle (vreteno) izvira prav iz te uporabe) in drugih drobnih predmetov. Korenine vse­bujejo do 4 % gutaperče. Za povečano proizvodnjo gutaperče priporočajo njeno sajenje na odprtih, nekoliko suhih rastiščih. Tudi širokolistna trdo­leska je strupena rastlina, strup pa je po sestavi precej podoben strupu naprstca (Digitalis sp.). 

Širokolistna trdoleska