Navadna kalina - LIGUSTRUM VULGARE L.

Navadna kalina je do 3 m visok listopadni grm s številnimi pokončnimi, šibastimi, slabo razvejenimi poganjki in dobro razvitim koreninskim siste­mom. Skorja na mladih poganjkih je gola, sivorjava in posuta s svetlejšimi lenticelami, na debelejših debelcih potemni in plitvo vzdolžno razpoka. Brsti so navzkrižno razporejeni, drobni, jajčasti in zašiljeni. Listi so eno­stavni, podolgovato suličasti in celorobi, kratkopecljati, dolgi do 7 cm in široki do 3 cm, nekoliko usnjati in ob milih zimah ostanejo na vejah še precej dolgo, v zavarovanih legah pogosto celo vso zimo. V ovršnih, 6- 8 cm dolgih latastih socvetjih združeni cvetovi so dvospolni, drobni, čaša je nerazločno 4-zoba, venec lijast, 5 mm dolg in bel. Cvetovi oddajajo ne­prijeten vonj. Plodovi dozorijo od avgusta do oktobra in ostanejo na vejah še dolgo pozimi. Plod je okrogla, 5-10 mm de­bela, bleščeča se, sočna črna jagoda, ki vsebuje 2-4 rjava semena.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti raz­meroma pozno, junija in julija.

Rastišče

Največkrat raste na sve­žih, globokih humoznih tleh z nekoliko bazično reakcijo, a prenese tudi revnejša rastišča. Ustre­zajo ji stalno vlažna tla, raste pa tudi na suhih rastiščih. Je toploljubna rastlina, ki pa jo zimski mraz ne prizadene. Ker je polsvetloljubna vrsta, ji premočno zasenčenje ne ustreza, dobro pre­naša onesnažen mestni zrak. Zelo dobro odga­nja iz panja.

Razširjenost

Navadna kalina je naravno razširjena po skoraj vsej Evropi, razen na se­veru, najdemo jo tudi v Mali Aziji in na Kavkazu. Avtohtono raste po vsej Sloveniji od nižin do gorskega pasu, najpogosteje v hrastovih gozdovih v nižinah in gričevju. Raste po gozdovih, gozdnih robovih, omejkih, ob stezah in poteh, pogosto je sajena.

Uporaba

Je pomemben gradnik gozdnega roba, s plodovi pomaga pri prehrani gozdnih živali, primerna je za zasajanje eroziji izpostavljenih pobočij. Je priljubljena okrasna rastlina, še zlasti primerna za oblikovanje živih mej, saj dobro prenaša obrezovanje in se zlahka razmnožuje poleti z delno ole­senelimi potaknjenci. Znanih je več okrasnih sort. Preveč bujno rast je tre­ba občasno krotiti z obrezovanjem, ki ga opravimo sredi pomladi. Žive meje iz kaline je treba takoj po zasaditvi porezati na višino okrog 30 cm in jih potem še vsaj 2 leti močno obrezovati, pozneje pa v rastnem obdobju samo še oblikovati. Les so nekoč v manjših količinah uporabljali v strugarstvu, pa tudi za pri­dobivanje črnega smodnika in včasih za kurjavo. Iz plodov so izdelovali črnilo, v ljudskem zdravilstvu so jagode uporabljali kot odvajalo. Vsi ras­tlinski deli, zlasti plodovi, so strupeni. Znanih je 45-50 vrst kalin. Podobna, a vednozelena do zirnzelena grmov­na vrsta, ki jo prav tako sadirno kot okras in v živih mejah, je jajčastolistna kalina (Ligustrum ovalifolium Hassk.), ki izvira iz Japonske. V primerjavi z navadno kalino ima nekoliko širše liste. 

Navadna kalina - cvetje

Navadna kalina - plodovi