Bradavičasta trdoleska - EUONYMUS VERRUCOSA SCOP.

Bradavičasta trdoleska je listopadni, močno razvejen, do 2, izjemoma 4 m visok grm. Precej je podobna navadni trdoleski, od katere se najbolj raz­likuje po poganjkih, ki so tanjši, okrogli, zeleni in gosto posejani z izrazi­timi temno rjavimi plutastimi bradavičkami (od tod njeno ime). Razlikuje se tudi po nekaj manjših listih, ki so enostavni, podolgovato jajčasti do podolgovato eliptični, 3-6 cm dolgi in do 3 cm široki, po robu nažagani, spodaj ob žilah rahlo dlakavi in jeseni vijoličasto obarvani. Listni pecelj je dolg 1-3 mm. Cvetovi so neprijetno dišeči, dvospolni, 4-števni, zelenoru­meni in drobno rdeče pikčasti, 6-10 mm veliki in po 3 združeni v socvetja, ki so na 2-3 cm dolgih skupnih pecljih v pazduhah listov. Plodovi so nekoliko manjši kot pri na­vadni trdoleski, do 1 cm debeli, rdeči in 4-delni, semena so črna in samo deloma prekrita z oranž­nim semenskim ovojem.

Cvet bradavičaste trdoleske

Cvetenje

Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti aprila ali maja, hkrati z olistanjem.

Rastišče

Je termofilna vrsta in za rast potrebuje nekaj več toplote kot navadna tr­doleska. Najbolje se uve­ljavlja na šibko do moč­no bazičnih in nekoliko sušnejših apnenčastih tleh, čeprav jo pogosto najdemo tudi na bolj sve­žih rastiščih. Je polsen­cozdržna vrsta in lahko raste tudi v notranjosti gozda, raste pa počasi. Dobro poganja iz panjev in korenin.

Razširjenost

Naravno je razširjena v jugovzhodnem delu srednje in vzhodne Evrope, na jugu raste do severne Italije in Albanije, na vzhodu pa sega čez Balkan­ski polotok vse do Kavkaza. V severnem delu areala je ponekod ogrožena vrsta. V Sloveniji avtohtono raste od nižin do gorskega pasu, najpogostej­ša je v gričevnatih območjih. Ni je v višjih predelih alpskega sveta in v večini panonskega sveta.

Uporaba

Skorja korenin vsebuje do 15 % kavčuku podobne gutaperče, ki so jo ne­koč industrijsko pridobivali tudi iz bradavičaste trdoleske in uporabljali za izdelavo izolatorjev. Čeprav posebnih zapisov o strupenosti bradaviča­ste trdoleske ni, je, podobno kot večina drugih vrst iz rodu, strupena. Če­prav je po videzu podobna navadni trdoleski, je njena uporaba v okrasne namene redka in slabo dokumentirana. V rodu trdoleska je na severni polobli in v Avstraliji skupaj znanih 175 vrst, v Sloveniji so samonikle 3 vrste. Med tujimi vrstami kot okras predvsem v primorju pogosto sadimo japonsko trdolesko (Euonymus japo­nica Thunb.), gosto raščen in košat vedno zeleni grm z enostavnimi, narobe jajčastimi, 3-7 cm dolgimi, debelimi in bleščečimi listi, nekaj redkeje pa tudi krilato trdolesko (E. alata (Thunb.) Sieb.), listopadni vzhodnoazijski grm z golimi, zelenimi poganjki, na katerih so navadno razvita 4 zelo  iz­razita, tanka, krilata vzdolžna plutasta rebra.