četrtek, 09. avgust 2012

Zelena jelša - ALNUS VIRIDIS (CHAIX) DC

Zelena jelša spada med večje grme, saj se lahko razvije do višine 5 m ali celo v majhno drevo. Ima predvsem površinsko razvit koreninski sistem, redko in široko krošnjo in pogosto povešene upogljive poganjke. Skorja na starejših vejicah in debelcih je sivorjava, na debelejših delih prekrita s svetlimi lenticelami. Od drugih jelš se razlikuje po sedečih in zašiljenih brstih, ki so pokriti z razločnimi sledovi bele smole. Listi so premenjaino nameščeni, enostavni, jajčasti, 4-6 cm dolgi, razločno zašiljeni in po robu dvakrat nažagani. Moške mačice se razvijejo že poleti in prezimijo, poseb­nost v primerjavi z drugimi vrstami jelše pa je, da se ženska socvetja raz­vijejo šele spomladi, hkrati z olistanjem. Po teh značilnostih je zelena jelša mnogo bližje brezam kot drugim jelšam in predstavlja nekakšen vmesni člen med rodovoma. Iz ženskih socvetij se jeseni razvijejo do 12 mm dolgi, pecljati, svetlo rjavi oleseneli nepravi storžki.

Cvetenje
Enodomna in vetrocvetna vrsta, cveti od aprila do maja, v višjih legah pa lahko vse do avgusta.

Rastišče
Ustrezajo ji sveža, zračna in hladna rastišča na ne­karbonatni kamnini in kisla tla, apnenčastih tal in bazičnih rastišč se izo­giba. Dobro raste na vlaž­nih tleh, vendar ne mara zastajajoče vode. Prenese zelo nizke temperature in zaradi upogljivih vej velike količine snega. Je alpinska in subalpinska vrsta, največkrat raste po senčnih severnih poboč­jih med 1400 in 2200 m nadmorske višine, pogo­sto nad zgornjo gozdno mejo, redkeje se spusti celo pod 600 m.

Razširjenost
V Evropi raste v Alpah in v Karpatih, manjša območja razširjenosti so še na Balkanskem polotoku. Drugi, večji in ločen del areala je v hladnih severnih predelih Azije. V Sloveniji je razmeroma redka vrsta, saj je pri nas malo visokogorskih kislih rastišč. Najdemo jo v Alpah, na primer na Vršiču, nad Drežnico, pod Prisojnikom in na Spodnji Komni, raste tudi na Poreznu, Nanosu, Kolovratu, v Karavankah, povsod na Koroškem in drugje.

Uporaba
Zelena jelša je pomembna pionirska vrsta, ki prerašča nestabilna tla na območju gozdne meje in preprečuje erozijo, v manjši meri tudi proženje plazov. Uporabna je za pogozdovanje nestabilnih terenov in melišč. Njeni sestoji pomagajo pri tvorbi tal na revnih terenih in pri ustvarjanju razmer za naselitev občutljivejših drevesnih vrst. Njen les uporabljajo za kurjavo in ker je v vodi zelo trajen, ponekod tudi za vodogradnje. Zelena jelša se močno vegetativno razmnožuje. Poganjki intenzivno rastejo iz korenin, v naravi pa včasih opazimo pojav t. i. grebeničenja (za razmnoževanje ras­tlin ga uporabljajo tudi v drevesnicah), pri katerem se polegle in deloma zasute veje začnejo ukoreninjati in poganjati nadzemne poganjke; rastlina se tako razrašča po vse večji površini. 

Zelena jelša













Jelša


Ni komentarjev:

Objavite komentar