četrtek, 02. avgust 2012

Kranjska kozja češnja - RHAMNUS FALLAX BOISS.

Kranjska kozja češnja je listopadni, močno razvejen in košat okroglast grm, visok do 4 m. Koreninski sistem je dobro razvit in močan, pogosto doseže matično kamnino in prodira v razpoke v njej. Mladi poganjki so sivorjavi, pozneje rdečkasto rjavi in posuti s številnimi svetlimi podolgovatimi lenticelami. Mlade vejice in svež les imajo neprijeten vonj. Brsti so dolgi do 12 mm, podolgovato jajčasti, zašiljeni in temno rjavi. Listi so premenjalno nameščeni, enostavni, eliptični, 7-15 cm dolgi in do 7,5 cm široki, po robu nažagani. Stranske žile, ki jih je 12-20 parov, so močno vtisnjene v listno ploskev, list je na zgornji strani svetlo zelen, gol in bleščeč, pecelj je dolg do 2 cm. Cvetovi so enospolni, moški in ženski so si precej podobni, so drobni, rumenkasti, štiri števni in združeni v skupine po 3-7. Koščičasti plodovi so okroglasti ali hruškasti, do 6 mm debeli, gladki, goli, črni, sočni in strupeni.
Cvetenje
Dvodomna in žužkocvetna vrsta, cveti od maja do julija.

Kranjska kozja češnja

Rastišče
Največkrat raste na tleh, ki so se razvila na apnenčasti ali dolomitni matični podlagi, in je značilna kalcifilna vrsta. Ima široko ekološko amplitudo, rada raste v vlažnih razmerah, kseromorfni listi ji omogočajo tudi rast v sušnih submediterankih razmerah. Odporna je proti nizkim temperaturam. Je polsencozdržna vrsta in v gozdu dobro raste tudi v senci v spodnji plasti.




Razširjenost
Je značilna balkanska vrsta, avtohtono raste od jugovzhodnega obrobja Alp po Balkanskem polotoku vse do Grčije in Bolgarije. Raste tudi v Sloveniji, kjer je zelo pogosta v dinarskem in alpskem svetu, zelo redka pa v submediteranskem in subpanonskem območju. Razširjena je od nižin do gozdne meje, najpogostejša je v gorskem pasu v jelovobukovih in bukovih gozdovih po skalnatih pobočjih, meliščih, soteskah in vrtačah. Ponekod jo najdemo tudi v submediteranskih hrastovih gozdovih.

Uporaba
Na visokem krasu dinarskega sveta je kranjska kozja češnja pionirska rastlina. Z močnimi in razvejenimi koreninami dobro veže nestabilna in skeletna tla na apnenčasti podlagi. Hitro se razraste in razširi po gozdnih posekah in presvetljenih mestih, zato bi jo lahko pogosteje uporabljali za pogozdovanje golih površin, jalovišč in brežin. Skorja vsebuje podobne zdravilne učinkovine kot čistilna kozja češnja, le da je njen učinek še močnejši. Uporabna je v medicini, zato je bilo nekoč zelo razširjeno nabiranje njene skorje. V rodu je skupaj 100-160 vrst, 4 med njimi so avtohtone v Sloveniji. Poleg opisanih dveh vrst sta to še razkrečena kozja češnja (R. saxatilis Jacq.), do 2 m visok, listopadni, gosto raščen trnat grm toplih in suhih skalovij, in nizka kozja češnja (R. pumilus Turra), zelo nizek, le do 20 cm visok plazeči listopadni grm, ki raste predvsem po skalnih razpokah apnenčastih skalovij v subalpinskem in alpinskem pasu. Kozje češnje se včasih križajo, zanimivo je, da so križanca med kranjsko in nizko kozjo češnjo prvič odkrili prav v Sloveniji, in sicer pri Postojni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar