Navadni pušpan - BUXUS SEMPERVIRENS L.

Navadni pušpan je vednozeleni, gosto raščen grm ali manjše, celo do 10 m visoko drevo. Poganjki so 4-robi, zelenkasti in pri starih primerkih značilno povešeni. Koreninski sistem je močno razvit. Vednozeleni in navzkrižno razporejeni listi so enostavni, jajčasti do eliptični, majhni, le 1,2-2 cm dol­gi, skoraj sedeči, celorobi, rob je nekoliko spodvihan. So bleščeči, goli in usnjati, zgoraj temno zeleni, spodaj svetlejši in na rastlini ostanejo do 10 let. Cvetovi so drobni, enospolni, rumenozeleni in v skupinicah, v katerih je po več moških in en ženski cvet, rastejo v pazduhah listov. Plod je rjava, do 7 mm dolga tripredalasta glavica, v vsakem predalu so po 2-3 drobna semena. Plodovi  dozori­jo jeseni, vendar na vejah ostanejo še vso zimo. 

Listi pušpana

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti aprila in maja.

Rastišče

Navadni pušpan je ena najbolj značilnih senco­zdržnih vrst, vendar do­bro uspeva tudi pri pol­ni osvetljenosti. Dobro raste na svežih, bazičnih tleh, v naravi največkrat na apnencu ali dolomi­tu. Tla morajo biti dobro odcedna. Prenese tudi sušo in mestno okolje, nekoliko slabše sol. Ra­ste zelo počasi in doživi starost nekaj sto let, po nekaterih navedbah celo do 400 let.

Razširjenost

Njegov naravni areal ni enoten, ampak razdrobljen in sega od južne in srednje Evrope in severne Afrike do Himalaje. V Sloveniji verjetno ni samo­nikel, navedbe o nahajališču v Polhograjskem hribovju, kjer naj bi naravno rasel na osojnih, suhih pobočjih, se verjetno nanašajo na podivjane primer­ke. Drugod po Sloveniji raste zelo pogosto gojen in redko tudi podivjano.

Uporaba

Zaradi vednozelenih listov in goste rasti je zelo cenjena in pogosto uporab­ljana vrsta v vrtnarstvu. Odlično se obrezuje, saj ga obrezovanje še gosti. Je najboljša vrsta za žive meje in gradnik večine formalnih parkov. Žive meje obrezujemo poleti, obrezovanje pozneje kot v začetku avgusta pa zmanj­šuje odpornost listov proti mrazu. Rast mladih stranskih poganjkov spod­budimo s spomladanskim prirezovanjem poganjkov na 30 cm. Množimo ga poleti z delno olesenelimi potaknjenci. Za žive meje in obrezovanje naj­primernejša je do 1 m visoka sorta 'Suffruticosa' z zelo gosto krošnjo. Pušpanov les je med najtežjimi in najtršimi v Evropi, je zelo trajen in ce­njen v strugarstvu, rezbarstvu, iz njega izdelujejo glasbene inštrumente, predvsem pihala, šahovske figure in drugo. Zlasti cenjen je les iz korenin. Zaradi dragocenega lesa so ga v preteklosti marsikje premočno izkoriščali do te mere, da ga je bilo treba zavarovati. Rastlina, predvsem listi, vsebuje eterična olja, čreslovine in nekaj zdravilnih učinkovin, vendar tudi stru­pene alkaloide. Zaradi izjemno neprijetnega okusa listov pa zastrupitve niso znane. Ker je marsikje edini vednozeleni listavec, ki prezimi, velja za simbol večnega življenja, ljudje ga sadijo ob hišah, vejice pa uporabljajo za kropljenje pokojnika. 

Navadni pušpan