petek, 03. avgust 2012

Velikolistna vrba - SALIX APPENDICULATA VILL.

Velikolistna vrba je 2-6 m visok, redko razvejen listopadni grm ali včasih tudi manjše drevo. Njeni poganjki so sprva rahlo sivkasto dlakavi, pozne­je pa goli, skorja na poganjkih je siva ali rahlo rdečkasta in gladka. Preme­njalno razporejeni listi so enostavni, podolgovato narobe jajčasti in veliki (od tod njeno ime), 5-18 cm dolgi in okrog 2-6 cm široki, večinoma celoro­bi ali grobo nazobčeni, zgoraj goli in precej bleščeči, spodaj redko dlakavi in sivkasti. Listno ožilje je na zgornji strani lista vtisnjeno v listno ploskev, na spodnji strani pa iz nje značilno izstopa. Prilisti so srčasti ali ledvičasti in izrazito nazobčeni, listi na koncu dolgih poganjkov so večji od dru­gih listov. Cvetovi so enospolni, brez cvetnega odevala, imajo dvobarvno, spodaj svetlejšo, zgoraj temno in dolgodlako krovno lusko, rastejo na ločenih rastlinah. Moški cvetovi imajo po dva spodaj dlakava prašnika z rumenimi prašnicami in so združeni v jajčaste, okrog 2,5 cm dolge po­končne mačice. Ženski cvetovi imajo dolgopec­ljato, dlakavo plodnico, mačice so kratko valja­ste. Plod je podolgova­ta glavica, ki ob zrelosti vzdolžno poči na dva dela, v njej pa je veliko drobnih semen, obrašče­nih z gostimi, dolgimi, nežnimi belimi dlačica­mi (t. i. trihomi).

Cvetenje
Dvodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti aprila in maja, približno hkrati z olistanjem.

Rastišče
Velikolistna vrba raste predvsem na vlažnih do svežih rastiščih na karbo­natni matični podlagi. Je polsencozdržna vrsta, najpogostejša v severnih legah vse od gorskega pasu do gozdne meje na več kot 2000 m nadmorske višine. Najpogostejša je ob potokih, vlažnih jarkih, hudournikih in na pla­ziščih. Dobro prenaša nizke temperature in sneg, potrebuje malo toplote.

Razširjenost
Avtohtono raste predvsem v Alpah, razširjena je tudi v gorovju Jura, v Schwarzwaldu in vse do Hrvaške. V Sloveniji je avtohtono razširjena po gozdovih, posekah, grmiščih in nabrežjih od nižin do subalpinskega pasu, najpogostejša je v alpskem in dinarskem svetu, drugje nekoliko redkejša.

Uporaba
Zaradi pionirskih lastnosti lahko v višjih legah prerašča plazljive in eroziji izpostavljene terene in varuje nižje lege pred zasipanjem z gruščem. Nekateri deli rastline naj bi bili užitni, v hudi stiski so ljudje včasih notra­njo skorjo sušili, mleli v prah in ga dodajali moki za peko kruha. Podobno kot druge vrste vrb ima nekaj zdravilnih lastnosti. Sveža skorja vsebuje alkaloid salicin, ki razpade v salicilno kislino, ki v človeškem telesu delu­je podobno kot aspirin in so jo nekoč uporabljali za zniževanje povišane temperature. Razmnoževanje velikolistne vrbe je mogoče s semeni, ki pa so izredno kratkoživa. Zelo lahko je razmnoževanje z delno olesenelimi potaknjenci od junija do avgusta. 

Velikolistna vrba

Ni komentarjev:

Objavite komentar