sreda, 08. avgust 2012

Navadna forsitija - FORSYTHIA INTERMEDIA ZAB.

Hibridna ali vrtna forsitija je 2-3 m visok listopadni grm z redko krošnjo s pokončnimi, rahlo prevešenimi, olivnorumenimi dolgimi poganjki, ki so gosto prekriti z lenticelami. Stržen je lestvičasto predeljen, a večinoma le v bližini kolenc, med kolenci je pogosto votel. Navzkrižno nameščeni listi so enostavni, podolgovato jajčasti do suličasti, 8-12 cm dolgi, v zgornji polovici nazobčani, listni pecelj je daljši od 2 cm ali gol. Listi so zgoraj temno, spodaj svetlo zeleni in večinoma goli. Na dolgih poganjkih je nekaj listov včasih bolj ali manj izrazito 3-delnih. Dvospolni cvetovi so rumeni in večinoma posamezni ali v skupinah po 2-3, odvisno od sorte so široki 3,5-6 cm, čaša in venec sta izrazito 4-delna. Plod se pri hibridni forsitiji skoraj nikoli ne razvije.

Cvetenje
Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti marca in v začetku aprila, pred olistanjem.

Rastišče
Vse forsitije so skromne vrste in dobro uspevajo na vseh vrstah tal. Za obi­lno cvetenje jih je treba saditi na svetla in sončna mesta. So prezimno trd­ne vrste in dobro prene­sejo nizke temperature, onesnažen zrak in mest­no okolje.

Razširjenost
Hibridna forsitija v naravi ni razširjena, saj je nastala kot križanec med vrstama Forsythia viridissima in Forsythia suspensa, ki sta obe iz Kitajske. Danes je eden najpogostejših in najobičajnejših okrasnih grmov po vsem svetu, med najpogostejšimi je tudi po vsej Sloveniji.

Uporaba
Forsitije sadimo kot okrasne grme zaradi obilnega, rednega in zgodnje­ga cvetenja. Sadimo lahko posamezne grme ali skupine, uporabna je za zakrivanje zidov ali hitro preraščanje tal, nekatere sorte so primerne za strižene žive meje. Med najbolj znanimi sortami so 'Beatrix Farrand' z ve­likimi cvetovi, 'Karl Sax' z usnjatimi in jeseni rdečimi listi in 'Lynwood' s povešenimi poganjki in srednje velikimi, živo oranžnorumenimi cvetovi. Grme takoj po cvetenju redčimo in odstranjujemo stare in šibke poganjke, rastline lahko tudi obrežemo. Zelo lahko jih razmnožujemo poleti z ne­olesenelimi ali pozimi z olesenelimi potaknjenci. Vsega skupaj je znanih samo 6 ali 7 vrst forsitij, večinoma iz vzhodne Azi­je. Edina evropska vrsta je balkanska forsitija (F. europaea Degen et Bald.), grm z zelenimi poganjki in lestvičasto predeljenim strženom. Je eden naj­bolj znanih balkanskih endemitov in terciarnih reliktov in raste le v   go­rovjih severne Albanije in na Kosovu. Pri nas jo zelo redko sadimo kot okras. Včasih sadimo tudi temno zeleno forsitijo (F. viridissima Lindl.), ki ima močno štirirobe poganjke in daljše, do 14 cm dolge liste, in previsno forsitijo (F. suspensa (Thunb.) Vahl.), ki ima tudi v internodijih votel stržen ter dlakav in manj kot 2 cm dolg pecelj. Obe sta iz Kitajske. Nedavna raz­iskava na javnih površinah po nekaj večjih slovenskih mestih je pokazala, da pri nas daleč najpogosteje sadimo hibridno forsitijo. 

Forsitija

Ni komentarjev:

Objavite komentar