Jesenska vresa

Jesenska vresa je vednozeleni, do 30 do max. 60 cm visok, prilegli gr­miček s pokončnimi in lahko lomljivimi vejicami, pogosto se razrašča v gostih blazinah. Koreninski sistem je gosto razraščen in močno otežuje rast drugim vrstam, tudi drevesnim. Listi so navzkrižno razporejeni v 4 razločnih redeh in so enostavni, luskasti, drobni, do 3 mm dolgi in 3-robi, poleti zeleni, pozimi rjavordeči, več jih je predvsem na stranskih brezcvet­nih poganjkih, kjer se prekrivajo kot strešniki. Cvetovi so v grozdastih socvetjih, so rožnati, dvospolni, 4-števni, čaša je 3-4 mm dolga, obarvana in daljša od venca (v nasprotju z reso). Plodovi so okrogle, 1,5 mm debele glavice, obdane s čašo. Razmnožuje se predvsem s semeni, ki jih proizvaja v velikih količinah.

Cvetenje

Enodomna in pretežno žužkocvetna, delno tudi vetrocvetna vrsta, cve­ti jeseni od avgusta do septembra (od tod njeno ime).

Rastišče

Je skromna vrsta in do­bro raste na revnih tleh. Potrebuje kisla tla in se izogiba apnenca, ustre­zajo ji peščena tla. Raste predvsem v zakisanih in suhih, svetlih gozdovih in obširnih resavah, pre­naša tudi vlažna tla po barjih. Prenaša ekstrem­no sušo, mraz in obilne snežne padavine, prav tako sol.

Razširjenost

Jesenska vresa je naravno razširjena po skoraj vsej Evropi, razen v južni Italiji in Grčiji. Najdemo jo še na severu Norveške, v zahodni Sibiriji in v Mali Aziji, v Centralnih Alpah se vzpenja do 2700 m nadmorske višine. Obširne in znane resave gradi na primer na Škotskem. V Sloveniji avto­htono raste po gozdovih, resavah, barjih in zakisanih travnikih od nižine do subalpinskega pasu; na karbonatni podlagi jo najdemo, kadar je prst na njej zakisana.

Uporaba

Jesenska vresa je kazalnik kislih tal na katerih je tudi pomembna pionir­ska vrsta. Z gostimi blazinami varuje tla pred erozijo, močno izčrpana tla pa s svojim opadom do neke mere izboljšuje in ustvarja razmere za uspe­vanje zahtevnejših vrst. Hkrati lahko jesenska vresa onemogoča ali otežuje naravno pomlajevanje, na suhih rastiščih pa povečuje možnost gozdnih požarov. Poganjki so uporabni za izdelavo metel, polnjenje vzmetnic, izo­lacijo, kurjavo, izdelavo košar in drugo. Z vreso je mogoče barvati rume­no, skorja pa vsebuje precej tanina. V jesenskem času je pomembna me­donosna vrsta. Med je sicer slabše kakovosti, vendar je pomemben za pre­zimitev čebel. Rastlina, predvsem posušeni poganjki s cvetovi, ima celo vrsto zdravilnih lastnosti, ki jih v ljudski medicini uporabljajo že dolgo. Iz cvetočih poganjkov pripravljamo čaj. Mnoge sorte zaradi lepega in dolgotrajnega cvetenja ali zaradi dobre po­krovnosti sadimo kot okras, največkrat v skalnjakih; v večjih vrtovih, par­kih ali arboretumih pa jo gojimo v resarijih. Če želimo gosto in pokrovno zarast, jo je treba močno porezati vsako pomlad. Jesenska vresa je edina vrsta v rodu.

Jesenska vresa

Vresa