nedelja, 05. avgust 2012

Drobnocvetni divji kostanj - AESCULUS PARVIFLORA WALT.


Drobnocvetni divji kostanj je do 5 m visok in zelo široko, do 10 m razraščen listopadni grm z redko, vendar pravilno in lepo oblikovano krošnjo. Grm se navadno močno razširi tudi zaradi intenzivno rastočih poganjkov iz kore­nin. Navzkrižno razporejeni listi so do 20 cm dolgi in dlanasto sestavljeni iz 5-7 lističev. Ti so jajčasti do podolgovati, zašiljeni, sedeči, 8-20 cm dolgi, na­žagani, mladi rdečkasti, pozneje pa zgoraj močno zeleni in spodaj fino sivo dlakavi. Jeseni se listi rumeno obarvajo. Značilni cvetovi so beli in združe­ni v pokončnih, podolgovato valjastih, 20-30 cm dolgih socvetjih, ki segajo nad liste. Posamezni cvetovi so dvospolni in imajo droben (od tod njegovo ime) venec z okrog 1 cm velikimi venčnimi listi. Še posebno izrazitih je 7 velikih, 3-4 cm dolgih, iz cveta značilno štrlečih rožnatobelih prašnikov. Cvetovi zvečer zelo lepo dišijo, kar je pomembno ob dejstvu, da jih oprašu­jejo nočni metulji. Plod je narobe jajčasta, 2,5-4 cm velika, po površini brada­vičasta glavica. Kadar se razvije, dozori oktobra.

Cvetenje
Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti zelo pozno, šele julija in avgusta.

Rastišče
Za dobro rast potrebuje globoka, s hranili boga­ta, rahlo kisla in sveža do vlažna, vendar dobro odcedna tla. Sušo prena­ša slabo, zato ga je treba v sušnih obdobjih za­livati. Najlepše raste na sončnih in svetlih mestih,vendar brez večjih težav preživi tudi na senčnih. Ker ga lahko poškodujejo nizke temperature, ga je bolje saditi na nekoliko zavarovana mesta. Proti večini bolezni in škodljivcem, ki prizadenejo druge vrste divjih kostanjev, je razmeroma odporen.

Razširjenost
Naravno je razširjen samo v Severni Ameriki, kjer v ZDA raste od Južne Karoline do Alabame in Floride. V Sloveniji ni avtohton, vendar ga v vseh predelih sadimo kot atraktiven okrasni grm.

Uporaba
Drobnocvetni divji kostanj je cenjen in priljubljen okrasni grm zaradi lepih cvetov in listov, hitrega razraščanja v širino in pravilne oblike grmov. Za rast potrebuje dovolj prostora, zato ga raje sadimo na samem; v parkih je najpogostejši po tratah in ob robovih zasaditev z večjim drevjem. Za ob­likovanje lepega habitusa ni potrebna nobena rez, čeprav dobro prenese pomladitev z rezjo starih poganjkov malo nad tlemi. Osnovno vrsto mno­žimo jeseni s semeni, gojene sorte pa proti koncu poletja z brstnimi cepiči ali na koncu zime z drugimi načini cepljenja, na primer s poganjki iz kore­nin ali grebenicami. Cepimo ga lahko tudi na podlago navadnega divjega kostanja (Aesculus hippocastanum L.), edine evropske in pri nas precej po­gostejše vrste divjega kostanja, prinesene z Balkanskega polotoka. Skupaj je v rodu znanih 20-25 vrst. Listi, še zlasti pa plodovi, so strupeni in njihovo zaužitje lahko povzroči zastrupitev s saponini, ki jih vsebujejo.

Divji konstanj




Ni komentarjev:

Objavite komentar