Bela metlina - OSYRIS ALBA L

Bela metlina je do 1 m, izjemoma tudi do 1,5 m visok vednozeleni grm s šibastimi, gosto razraščenimi in gosto olistanimi, robatimi zelenimi poganjki. Premenjalno razporejeni listi so enostavni, podolgovato eliptični do suličasti, 1-2,5 cm dolgi in do 3 mm široki, sedeči, zašiljeni, goli in celorobi in imajo dobro izraženo samo eno listno žilo. V času poletne suše jih veliko odpade, asimilacijo in transpiracijo od tedaj naprej večinoma opravljajo zelena debelca. Cvetovi so drobni in večinoma enospolni, njihovo cvetno odevalo je rumenkasto in 3-delno. Moški cvetovi imajo po 3 kratke prašnike in so združeni v kratkih in rahlih grozdastih socvetjih, ženski cvetovi posamično rastejo na koncu kratkih poganjkov. Koščičasti plodovi so okroglasti, do 7 mm debeli, mesnati, sočni, rdeči in vsebujejo po eno koščico. Na vrhu ploda so lepo vidni ostanki venčnih listov.

Cvetenje
Dvodomna in žužkocvetna vrsta, cveti od aprila do junija.

Plod bele metline

Rastišče
Bela metlina navadno raste na suhih, vročih rastiščih na kamnitih ali skalnatih kraških tleh. Je svetloljubna vrsta, raste po grmiščih in makiji, po gozdnem robu in ponekod v svetlih gozdovih. Prenese sušo, slabše pa je odporna proti nizkim zimskim temperaturam. Ponekod gradi goste sestoje. Bela metlina je polzajedavska rastlina, ki se s podzemnimi koreninami, tako imenovanimi havstoriji, prisesa na korenine gostiteljev in iz njih črpa vodo in hranljive snovi. Poleg tega rastlina asimilira tudi sama. Največkrat zajeda oljko, trto, mandljevec, smokvovec, cipreso in gozdno drevje, pogosto različne vrste hrastov in črni gaber.

Razširjenost
Samonikla je predvsem v Sredozemlju ter v južnih in toplih delih srednje Evrope. Bela metlina je na splošno malo znana rastlina, vendar je avtohtona tudi v Sloveniji. Ker je toploljubna in občutljiva na mraz, jo v naravi najdemo skoraj samo v sredozemskem svetu, največ v Koprskih brdih, a tudi pod Kraškim robom, v najtoplejših predelih Krasa in Goriških brdih. Zabeleženo je tudi nahajališče v Beli krajini.

Uporaba
Kot polparazit, ki zajeda tudi gospodarsko pomembne sadne in gozdne drevesne vrste, belo metlino v nekaterih delih Sredozemlja, zlasti tam, kjer je najmočneje razširjena, obravnavajo kot škodljiv plevel, čeprav njena ekologija in biologija še nista dobro preučeni. Kolikšno škodo povzroča v resnici, še ni natančno raziskano ali ovrednoteno, najverjetneje pa s črpanjem vode in asimilatov ovira normalen razvoj gostitelja in zmanjšuje njegovo priraščanje. V rodu metlina je znanih 7 vrst iz Sredozemlja, Afrike in južne Azije. Bela metlina je edina, ki je avtohtona v Sloveniji.