Spomladanska resa - ERICA CARNEA L.

Spomladanska resa je močno razvejen, do 30 cm visok, vednozeleni, po­legli grmiček s pokončnimi, lahko lomljivimi in golimi 4-robimi poganjki. Navadno v obliki gostih sklenjenih grmičkov porašča večje površine. Listi so enostavni, igličasti, 5-10 mm dolgi in do 1 mm široki, zašiljeni in rastejo v vretencih po 3-4. Listni rob je spodvihan, na spodnji strani lista je na sredini bela črta. Cvetovi so dvospolni in združeni v dvojna grozdasta so­cvetja. So rožnati do rdeči, le redko beli, čaša je obarvana, do dna 4-delna in krajša od venca. Venec je valjast in na koncu zašiljen, do 6 mm širok, prašniki so rjavordeči in daljši od venca. Plod je 1-2 mm dolga, okrogla ali valjasta mnogosemenska glavica, ki se odpre na 4 dele. Vsebuje drobna rjava semena.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta. Cvetovi so polno razviti že jeseni, zacvetijo pa zgodaj spo­mladi, navadno med   ja­nuarjem in marcem.

Rastišče

Dobro raste predvsem na bazičnih tleh na dolo­mitu in apnencu, čeprav jo večkrat najdemo tudi na nekarbonatni pod­lagi. Ustrezajo ji svetle in tople lege, dobro ra­ste tudi rahlo zasenčena v spodnji plasti redkih borovih gozdov. Kot pio­nirska vrsta zelo na gosto porašča revna tla. Mraz prenaša dobro, čeprav v brezsnežnih zimah lah­ko tudi pozebe. V hlad­nih, senčnih legah tvori surovi humus. Dobro prenaša mestno okolje, slabo pa sol in zbita tla.

Razširjenost

Naravno je razširjena v Alpah in v južnem delu srednje Evrope, na jugu sega do Španije, srednje Italije in čez Balkanski polotok vse do Makedoni­je. V Sloveniji avtohtono raste od nižine do alpinskega pasu po gozdovih, kamnitih tratah in ruševjih, največkrat na karbonatni podlagi.

Uporaba

Kot pionirska vrsta z dobro razvitim koreninskim sistemom utrjuje tla na strmih skeletnih apnenčastih in dolomitnih pobočjih, pogosto v varoval­nih borovih gozdovih. Po drugi strani lahko otežuje ali preprečuje naravno pomlajevanje, na suhih rastiščih pa povečuje nevarnost gozdnih požarov. Spomladanska resa je medovita vrsta, pašo pa ponuja zgodaj spomladi. S svojim cvetenjem močno poživlja naravno okolje, zelo uporabna in pri­ljubljena pa je tudi kot okrasna vrsta v skalnjakih, zlasti lepo učinkuje v t. i. resarijih. Še zlasti primerna je kot pokrovna rastlina. Znanih je veliko sort, ki se razlikujejo predvsem po barvi cvetov. Ti so lahko rdeči, rožnati, vijolični, beli, modrikasti, škrlatni in drugih barv. Reso negujemo z vsako­letnim rahlim obrezovanjem po cvetenju, s čimer ohranjamo želeno obliko in spodbujamo razraščanje in košatost krošnje. Gojene sorte razmnožuje­mo predvsem s potaknjenci. V rodu Erica je kar 500-550 vrst, večinoma rastejo v južni Afriki in po af­riških gorovjih, nekaj tudi v južni in srednji Evropi. V Sloveniji je avto­htona ena vrsta. V Sredozemlju, nam najbližje že na Hrvaškem, je močno razširjena tudi do 5 m visoka drevesasta resa (Erica arborea L.) z drobnimi belimi cvetovi. 

Resa v polnem cvetenju