Japonska kerija - KERRIA JAPONICA (L.) DC.

Japonska kerija je do 3 m visok, košat in široko razraščen listopadni grm z dolgimi, šibastimi in lokasto upognjenimi poganjki. Ti so največkrat še pri starosti dveh ali treh let zelene barve, pozneje so nekoliko progasti. Po­ganjki imajo debel bel stržen. Listi so premenjalno razporejeni, enostavni, podolgovato eliptični, 3-6 cm dolgi, dvakrat grobo nažagani in dolgo za­šiljeni. Zgoraj so bleščeče zeleni, goli in imajo globoko vtisnjene žile, spodaj so svetlejši in rahlo dlakavi. Cvetovi posamično ali le po nekaj skupaj iz­raščajo na koncu kratkih stranskih poganjkov in so dvospolni, okrog 3 cm široki, rumeni, 5-števni, z majhno čašo in mnogimi prašniki, ki so pol krajši kot venčni listi. Plodovi so bleščeče črnorjavi, do 5 mm dolgi in vsebujejo drobno koščico, vendar se le redko razvijejo.

Cvetenje

Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti aprila in maja.

Rastišče

Japonska kerija je neza­htevna vrsta, sadimo jo lahko na skoraj vse vrste tal, tako na sončnih kot senčnih mestih, kjer brez težav tudi močno cveti. Bolje uspeva na rodovit­nih in dobro odcednih tleh, cvetenje pospešimo z jesenskim ali spomla­danskim gnojenjem. Če gnojimo premočno, po­spešimo rast poganjkov, vendar s tem zmanjša­mo cvetenje. Zelo dobro prenaša mraz, in čeprav vršni deli poganjkov včasih pozebejo, se brez težav obnovi.

Razširjenost

Izhaja iz Japonske, Kitajske in Koreje, v Sloveniji in drugje v Evropi pa je zelo pogosta okrasna rastlina v urbanem okolju.

Uporaba

Znana je predvsem kot skromna okrasna rastlina z lepimi cvetovi. Mnogo pogosteje kot osnovno vrsto sadimo pokončno rastočo sorto 'Pleniflora' (syn. K. Japonica var. japonica) z vrstnatimi (polnimi) cvetovi. Znana sorta je tudi 'Aureovariegata' z enostavnimi cvetovi in rumeno obrobljenimi listi. Razmnožujemo jo poleti z neolesenelimi potaknjenci ali jeseni z delitvijo, pri negi pa je najpomembnejše redčenje in odstranjevanje starih poganj­kov po cvetenju. Občasno je grm priporočljivo celo porezati do tal. Najlep­še učinkuje, če jo sadimo posamezno ali v čistih skupinah, primerna je za sajenje pred temnim ozadjem, na primer pred opečnatimi zidovi, kjer pri­dejo do izraza živo rumeni cvetovi in pozimi zanimivi zeleni poganjki. Če ima na razpolago dovolj prostora, se lahko zelo široko razraste s pomočjo poganjkov iz korenin. Ponekod zaradi sposobnosti takšnega razraščanja in sencozdržnosti opozarjajo na njeno potencialno invazivnost. Kerria je monotipski rod, ki vsebuje eno samo vrsto. Imenuje se po angle­škem vrtnarju in zbiratelju rastlin Williamu Kerru, ki je primerke sorte 'Pleniflora' kot prvi leta 1805 prinesel v Evropo, in sicer v Anglijo. 

Kerija

Japonska kerija