Cvetenje
Enodomna in žužkocvetna
vrsta, cveti od aprila do junija, šibko včasih tudi še pozno poleti.
Rastišče
Žuka je rastlina
suhih in vročih kamnitih rastišč. Je prilagodljiva in lahko raste na različnih
vrstah tal, vendar je v Sloveniji daleč najpogostejša na flišnih tleh. Je
svetloljubna vrsta in potrebuje veliko toplote, slabše pa prenese zimski mraz,
čeprav velja za prezimno trdno vrsto.
Razširjenost
Naravno je razširjena
v Sredozemlju in jugozahodni Evropi. Tudi v Sloveniji je najverjetneje
samonikla, vendar to ni povsem gotovo, saj so jo v preteklosti precej širili z
gojenjem, iz opuščenih nasadov pa se je začela tudi sama razširjati ali
podivjano razraščati. V Sloveniji raste v sredozemskem svetu, največ na flišni
obali in v Koprskih brdih. V notranjosti Slovenije je skoraj ne sadimo.
Uporaba
Žuka je zelo uporabna
rastlina. Zaradi zanimivih zelenih poganjkov in dišečih rumenih cvetov jo
sadimo kot okrasno grmovnico, zaradi močnih in z dušikom bogatih korenin tudi
za utrjevanje eroziji izpostavljenih flišnih pobočij. Rastlina ima nekaj
zdravilnih lastnosti, vendar je hkrati tudi precej strupena. Je tudi medovita
rastlina. Nekoč so žuko v vsem Sredozemlju in tudi pri nas gojili kot industrijsko
rastlino, saj je, čeprav njen videz tega ne kaže, široko uporabna tekstilna
rastlina. Iz poganjkov so pridobivali tanka, lahka in elastična vlakna za
pletenje vrvi in ribiških mrež, tkanje vreč, preprog, jader, delovnih oblek,
gostega nepremočljivega platna in mnogih drugih izdelkov. Danes mlade veje
ponekod še uporabljajo za privezovanje trte in paradižnika, za izdelovanje
metel in pletenje košar. Z izvlečkom poganjkov so nekoč barvali in konzervirali
ribiške mreže, olje iz semen pa je uporabno v industrijske namene, na primer za izdelavo mila. Rod žuka
vsebuje eno samo vrsto.
Žuka |
Ni komentarjev:
Objavite komentar