Lovorolistni volčin - DAPHNE LAUREOLA L.

Lovorolistni volčin je vednozeleni, do 1,2 m visok, slabo razvejen grm s pokončnimi, razmeroma debelimi, golimi zelenimi poganjki. Skorja je mehka, vendar jo je zaradi močnih likovih vlaken zelo težko pretrgati. Listi so enostavni, narobe jajčasti do suličasti, 3-10 cm dolgi in do 4 cm široki, celorobi, goli in usnjati, zgoraj temno zeleni, bleščeči in z izrazito svetlo glavno žilo, spodaj svetlejši. Na mladih poganjkih so razporejeni premenjalno, na starejših vretenčasto na koncu poganjkov. Starejši listi ne­koliko spominjajo na lovorove liste (od tod njegovo vrstno ime). Cvetovi so dvospolni, izjemoma tudi enospolni, rumenozeleni, čašni listi so zrasli v podolgovato cev, dolgo do 8 mm. Cvetovi so komaj dišeči in po 5-10 zdru­ženi v majhnih zalistnih grozdih na koncu poganjkov. Plodovi so podolgovati, do 10 mm dolgi, bleščeče črni, sočni in pri nas redki.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti od marca do maja.

Rastišče

Lovorolistni volčin naj­večkrat raste na svežih do vlažnih tleh, čeprav za krajši čas prenese tudi zmerno sušo. Je prezimno trdna vrsta, izjemoma jo lahko po­škodujejo nizke tempe­rature. Je sencozdržna vrsta in zlahka preživi zasenčena v spodnji pla­sti gozda. Najraje raste na apnencu, čeprav se pojavlja tudi na flišu in drugih vrstah podlage. Največkrat raste v obliki večjih šopov ali zaplat.

Razširjenost

Avtohtono je razširjen v zahodni, srednji in južni Evropi, v Sredozemlju, severni Afriki in zahodni Aziji. V Sloveniji avtohtono raste po senčnih in vlažnih gozdovih od nižin do gorskega pasu, največkrat v gorskih buko­vih, jelovo-bukovih in drugih svežih mešanih gozdovih. Najpogostejši je v dinarskem svetu, v drugih delih Slovenije je nekoliko redkejši.

Uporaba

V naših gozdovih je lovorolistni volčin postal razmeroma redka vrsta, v veliki meri je to posledica intenzivnega nabiranja za zimske šopke tam, kjer v naravi ni drugih vednozelenih listavcev. Sadimo ga lahko tudi kot okrasni grm, za sajenje na senčna mesta je dobrodošla lastnost njegova sencozdržnost. Kot okras pogosto sadijo njegovo pirenejsko podvrsto D. l. subsp. philippi, ki je znana po nizki prilegli rasti, samo do 5 cm dolgih listih in dišečih cvetovih. Presajanje rastlin, ki so se že dobro ukoreninile, pri volčinih uspe zelo težko. Naravne vrste množimo poleti z delno oleseneli­mi potaknjenci ali s semeni, ki jih posejemo takoj, ko dozorijo, gojene sorte pa množimo s stebelnimi potaknjenci. Tudi lovorolistni volčin je strupe­na rastlina. Ima nekaj zdravilnih lastnosti, med drugim jo v zadnjem času preizkušajo pri zdravljenju levkemije, vendar lastno uporabo odsvetujejo. Nekoč so liste in skorjo uporabljali kot sredstvo za povzročitev splava. 

Lovorolistni volčin