Drevesasta mehurka - COLUTEA ARBORESCENS L.

Do 4 m visok listopadni grm ima šibaste poganjke, ki so mladi zelenkasti in poraščeni z belkastimi dlačicami, skorja na starejših vejah pa je sivkasta in se vlaknasto lušči. Ima močno razvit koreninski sistem. Premenjalno na­meščeni listi so do 15 cm dolgi in lihopernato sestavljeni iz 9-13 široko elip­tičnih do narobe jajčastih, 1,5-3 cm dolgih, pecljatih, celorobih in na vrhu nekoliko izrezanih lističev. Dvospolni cvetovi so rumeni, do 2 cm veliki in po 6-8 združeni v dolgopecljate zalistne grozde. Plodovi so dolgopecljati, 6-8 cm dolgi, z ogljikovim dioksidom napihnjeni (od tod njeno ime) stroki s tanko steno, ki je sprva zelenkasta ali rdečkasta, na koncu pa sivorjava. Dozorijo v drugi polovi­ci poletja, a ostanejo na grmu še dolgo po tem, ko listi že odpadejo.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti v dol­gem obdobju od maja do avgusta. Zato na rastlini pogosto hkrati najdemo cvetove in plodove.

Rastišče

Drevesasta mehurka je rastlina toplih, suhih in vročih rastišč. V naravi jo največkrat najdemo po kamnitih in skalnatih južnih pobočjih, na gozd­nem robu in v omejkih. Je svetloljubna rastlina, in kadar jo sadimo kot okras, raje izbiramo sonč­na mesta, čeprav prenese rahlo zasenčenje. Raste na vseh vrstah tal, če le niso preveč namočena, najraje ima apnenčasto matično podlago. Je pre­zimno trdna.

Razširjenost

Avtohtono je razširjena v južni Evropi, v južnem delu srednje Evrope na posameznih nahajališčih vse do jugozahodne Nemčije, v Sredozemlju vse do Kavkaza in v zahodni Aziji. Avtohtona je tudi v Sloveniji, vendar raste le v primorju in na Krasu, v Vipavski dolini in redko v Posočju. Najdemo jo po prisojnih pobočjih med grmovjem in po hrastovih gozdičih, pone­kod jo gojijo tudi kot okrasno vrsto.

Uporaba

Že od 16. stoletja naprej drevesasto mehurko zaradi listov, rumenih me­tuljastih cvetov in zanimivih napihnjenih plodov gojimo tudi kot okrasno rastlino. Ker je prezimno trdna, je za gojenje primerna tudi v toplejših pre­delih v notranjosti Slovenije. Množimo jo poleti z neolesenelimi potak­njenci ali jeseni s semeni. Zaradi dobro razvitega koreninskega sistema in nitrifikacijskih bakterij na koreninah je zelo primerna, a premalokrat upo­rabljena vrsta za utrjevanje erozijskih območij v vročih kraških predelih in za povečevanje vsebnosti dušika v tleh. Ima nekaj zdravilnih lastnosti, liste in stroke so včasih uporabljali kot od­vajalo (t. i. lažna sena, nadomestek za seno, pridobljeno iz tropske kasije). Rastlina je medovita, listi pa imajo visoko krmno vrednost. Kljub temu je pri uporabi potrebna previdnost, saj nekateri viri navajajo, da so listi in semena strupeni. V rodu mehurka je 22 vrst, razširjenih od južne Evrope do srednje Azije. 

Drevesasta mehurka