Divji bezeg - SAMBUCUS RACEMOSA L.

Divji ali rdeči bezeg je do 3 m visok, gost listopadni grm z dobro razviti­mi, večinoma površinskimi koreninami. Poganjki so sprva zelenkasti in gladki, pozneje porjavijo, na njih so številne lenticele. Stržen je debel in rjav (pri črnem bezgu bel!), brsti veliki, rdečkasto vijoličasti, vršni brst je pogosto zakrnel. Navzkrižno razporejeni listi so 10-25 cm dolgi in liho­pernato sestavljeni iz 5-7 lističev, ki so 5-8 cm dolgi, suličasti, zašiljeni in po robu ostro nažagani. Cvetovi so rumenkasto zeleni, drobni in združe­ni v pokončne, do 6 cm dolge in goste jajčaste grozde (črni bezeg ima cve­tove v širokih ploščatih pakobulih). Jagodasti koščičasti plodovi so škrlatno rdeči (od tod njegovo ime), bleščeči in sočni, do 5 mm debeli in vsebujejo 2-3 svetlo rjava, nekoli­ko sploščena semena.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti aprila in maja, v višjih legah junija.

Rastišče

Najraje raste na svežih, rahlih in humoznih ra­stiščih, najbolje ob zado­stni količini svetlobe, če­prav prenese tudi nekaj zasenčenja. Suše ne pre­naša dobro, včasih raste tudi na revnejših tleh.

Razširjenost

Razširjen je predvsem v srednji, vzhodni in južni Evropi, čeprav na skraj­nem jugu Evrope ne raste. Proti vzhodu se njegov areal širi še daleč v Azijo. V Sloveniji je avtohton in najpogostejši v gorskem in subalpinskem pasu, kjer raste vse do zgornje gozdne meje oziroma do 1700 m nadmor­ske višine. Je značilna vrsta jelovih bukovij in raste po gozdnih robovih, močneje se razširi na posekah in pogoriščih.

Uporaba

V gozdu je pomemben kot pionirska vrsta, saj s koreninami in dobrim odganjanjem iz panja varuje tla in jih s hitro razpadajočim opadom izbolj­šuje. Plodovi so pomembna ptičja hrana. Ponekod ga zasajajo kot okrasno rastlino, znani sorti sta 'Plumosa', katere lističi imajo drobno narezane ro­bove, in 'Plumosa Aurea' s podobnimi lističi, ki so sprva bronasto rdečka­sti, pozneje pa zlato rumeni. Plodovi so dobri, po okusu nekoliko spominjajo na rdeči ribez in naj bi bili najboljši med vsemi bezgi. Odstraniti jim je mogoče semena in jih predelati v sadni sok ali marmelado, presni pa niso užitni. Navedbe o užitnosti se v literaturi nekoliko razlikujejo, vendar večinoma opozarjajo na strupenost semen, ki jih je treba v predelavi odstraniti iz plodov. Iz semen je s pomočjo posebnih postopkov mogoče celo pridobivati jedilno olje. Plodovi vsebujejo snovi, ki povzročajo zaspanost, zato so jih v ljudski medicini nekdaj priporočali kot uspavalno sredstvo, divji bezeg pa ima še nekaj zdravilnih lastnosti. Listje so nekoč uporabljali kot naravno sredstvo za odganjanje mrčesa. Tudi skorja in korenine so verjetno nekoliko stru­peni, zato je pri kakršnemkoli uživanju potrebna previdnost. Les so nekoč uporabljali v ljudski obrti, iz naravno votlih poganjkov so na primer izdelovali različne cevke in piščalke. 

Divji bezeg

Divji ali rdeči bezeg