Cvetenje
Večinoma dvodomna,
redko tudi enodomna vrsta, žužkocvetka, cveti od aprila do avgusta.
Rastišče
Večinoma raste v svetlih
gorskih gozdovih do 1900 m nadmorske višine in potrebuje vlažna, a dobro
odcedna in zračna tla, ki pa so lahko revna s hranili. Raste na sončnih ali
rahlo zasenčenih mestih, izjemno dobro prenese nizke temperature in snežne
padavine. Ker je alpsko grozdičje odporno proti onesnaženemu zraku, je primerno
tudi za sajenje v mestnem okolju.
Razširjenost
Raste po gorovjih po
vsej Evropi od Pirenejskega polotoka do Skandinavije in Balkanskega polotoka,
na Kavkazu in še daleč v Sibiriji. V Sloveniji je najbolj razširjena avtohtona
vrsta ribeza, raste predvsem v subalpinskem pasu v alpskem in dinarskem svetu,
redko, na primer na Slavniku, pa jo lahko najdemo tudi v submediteranskem svetu.
Uporaba
Alpsko grozdičje je
razmeroma malo uporabna vrsta. Lahko jo sadimo zaradi užitnih plodov, ki pa
niso preveč cenjeni in so najbolj primerni za predelavo. Ker vrsta v primerjavi
z večino drugih ribezov ni samooplodna, moramo v nasadu za opraševanje
posaditi tudi nekaj moških grmov. Včasih jo sadimo kot okras, sorte so na
primer 'Aureum', nizek ženski grm z rumenimi listi, 'Green Mound', ki je
primerna za nizko živo mejo in 'Pumilum', pritlikava ženska pokrovna sorta.
Vse lahko obrezujemo. Še bolj uporabne so nekatere druge, k nam večinoma od
drugod prinesene vrste grozdičja. Med sadnimi vrstami sta v nasadih
najpogostejša črno grozdičje ali črni ribez (Ribes nigrum L.), ki v Sloveniji
verjetno ni samonikel, vendar ponekod raste podivjano, in rdeče grozdičje oz.
rdeči ribez (Ribes rubrum L.), sadimo pa tudi nekaj sort pri nas avtohtone
kosmulje (Ribes uva-crispa L.). Med okrasnimi vrstami prevladujejo prelepe
severnoameriške vrste, med njimi bogato rumeno cvetoče zlato grozdičje (Ribes
aureum Pursh.) in še pogostejše, rdečerožnato cvetoče krvavordeče grozdičje
(Ribes sanguineum Pursh.).
![]() |
Alpski ribez |
![]() |
Alpsko gozdičevje |
Ni komentarjev:
Objavite komentar