Cvetenje
Večinoma dvodomna,
redko tudi enodomna vrsta, žužkocvetka, cveti od aprila do avgusta.
Rastišče
Večinoma raste v svetlih
gorskih gozdovih do 1900 m nadmorske višine in potrebuje vlažna, a dobro
odcedna in zračna tla, ki pa so lahko revna s hranili. Raste na sončnih ali
rahlo zasenčenih mestih, izjemno dobro prenese nizke temperature in snežne
padavine. Ker je alpsko grozdičje odporno proti onesnaženemu zraku, je primerno
tudi za sajenje v mestnem okolju.
Razširjenost
Raste po gorovjih po
vsej Evropi od Pirenejskega polotoka do Skandinavije in Balkanskega polotoka,
na Kavkazu in še daleč v Sibiriji. V Sloveniji je najbolj razširjena avtohtona
vrsta ribeza, raste predvsem v subalpinskem pasu v alpskem in dinarskem svetu,
redko, na primer na Slavniku, pa jo lahko najdemo tudi v submediteranskem svetu.
Uporaba
Alpsko grozdičje je
razmeroma malo uporabna vrsta. Lahko jo sadimo zaradi užitnih plodov, ki pa
niso preveč cenjeni in so najbolj primerni za predelavo. Ker vrsta v primerjavi
z večino drugih ribezov ni samooplodna, moramo v nasadu za opraševanje
posaditi tudi nekaj moških grmov. Včasih jo sadimo kot okras, sorte so na
primer 'Aureum', nizek ženski grm z rumenimi listi, 'Green Mound', ki je
primerna za nizko živo mejo in 'Pumilum', pritlikava ženska pokrovna sorta.
Vse lahko obrezujemo. Še bolj uporabne so nekatere druge, k nam večinoma od
drugod prinesene vrste grozdičja. Med sadnimi vrstami sta v nasadih
najpogostejša črno grozdičje ali črni ribez (Ribes nigrum L.), ki v Sloveniji
verjetno ni samonikel, vendar ponekod raste podivjano, in rdeče grozdičje oz.
rdeči ribez (Ribes rubrum L.), sadimo pa tudi nekaj sort pri nas avtohtone
kosmulje (Ribes uva-crispa L.). Med okrasnimi vrstami prevladujejo prelepe
severnoameriške vrste, med njimi bogato rumeno cvetoče zlato grozdičje (Ribes
aureum Pursh.) in še pogostejše, rdečerožnato cvetoče krvavordeče grozdičje
(Ribes sanguineum Pursh.).
Alpski ribez |
Alpsko gozdičevje |
Ni komentarjev:
Objavite komentar