Navadno ohmelje - LORANTHUS EUROPAEUS JACQ.

Navadno ohmelje je do 0,5, izjemoma tudi do 1 m visok, okroglasto razraš­čen listopadni grmiček, ki je s posebnimi organi, t. i. havstoriji, pritrjen na gostiteljsko rastlino, iz katere črpa vodo z rudninskimi snovmi. Poganjki so temno rjavi in krhki. Listi so navzkrižno razporejeni, enostavni, podol­govato narobe jajčasti, 2-4 cm dolgi, 1,5-2 cm široki, celorobi, tanki, temno zeleni in niso bleščeči. Cvetovi so rumenozeleni in večinoma enospolni, lahko tudi dvospolni. Cvetnih listov je 4-6, z njimi zraslih prašnikov je prav tako 4-6. Pri ženskih cvetovih so prašniki zakrneli. Moški cvetovi so v terminalnih grozdih, ženski v terminalnih klasih. Jagodast plod je rumen, okroglast, do 10 mm de­bel, mehak, napolnjen s sočno, sluzasto vsebi­no in vsebuje eno seme. Dozori novembra ali de­cembra, vendar ostane na grmu tudi še po tem, ko listje odpade.

Cvetenje

Dvodomna, lahko tudi enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti maja in junija.

Navadno ohmelje - plodovi

Rastišče

Navadno ohmelje raste kot polzajedavec v kroš­njah svojih gostiteljev. Najdemo ga na hrastih, predvsem na puhastem hrastu (Quercus pubescens), redkeje na dobu (Q. robur) in gradnu (Q. petraea), prav tako na pravem kostanju, mor­da tudi na bukvi in lipi. Rastlina pa asimilira tudi sama, saj ima zelene liste. Doživi starost do 100 let.

Razširjenost

Avtohtono je predvsem v jugovzhodni Evropi, na zahodu do severne Ita­lije, na severu do vzhodne Nemčije, na vzhodu do Male Azije in zahodne Azije. V Sloveniji je navadno ohmelje naravno močneje razširjeno pred­vsem v vzhodnem delu države (Prekmurje in Štajerska) in v sredozem­skem svetu, v drugih delih je redkejše.

Uporaba

Z zajedanjem v krošnjah lahko navadno ohmelje, še zlasti, kadar se moč­no razraste, svojemu gostitelju škoduje z odvzemanjem hrane in razrašča­njem v krošnjo. Iz plodov ohmelja so nekoč podobno kot iz plodov bele omele pripravljali lepilo za limanice za lovljenje ptic. Ptice se s plodovi tudi hranijo in s tem razširjajo rastlino. Tudi v ljudskem zdravilstvu so ohmelje uporabljali podobno kot belo omelo. Navadno ohmelje je zlasti poleti težko razlikovati od bele omele, razliko­vanje pa je lažje pozimi, ko ohmelje odvrže liste in obdrži samo rumene plodove. Ti so pri beli omeli beli. V rodu ohmelje je po vsem svetu znanih kar 500-600 vrst, v Evropi in Sloveniji pa je avtohtona samo ena. V polzajedavski družini ohmeljevke je tudi rod brinjekaz (Arceuthobium), pri nas zastopan z vrsto navadni bri­njekaz (Arceuthobium oxycedri (DC.) MB). To je do 20 cm visok vednozeleni grmiček z zelenimi luskastimi listi, ki zajeda rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus), zelo redko tudi navadni brin (J. communis). Znan je samo na nekaj nahajališčih nad Dragonjo.