Jesenska vresa

Jesenska vresa je vednozeleni, do 30 do max. 60 cm visok, prilegli gr­miček s pokončnimi in lahko lomljivimi vejicami, pogosto se razrašča v gostih blazinah. Koreninski sistem je gosto razraščen in močno otežuje rast drugim vrstam, tudi drevesnim. Listi so navzkrižno razporejeni v 4 razločnih redeh in so enostavni, luskasti, drobni, do 3 mm dolgi in 3-robi, poleti zeleni, pozimi rjavordeči, več jih je predvsem na stranskih brezcvet­nih poganjkih, kjer se prekrivajo kot strešniki. Cvetovi so v grozdastih socvetjih, so rožnati, dvospolni, 4-števni, čaša je 3-4 mm dolga, obarvana in daljša od venca (v nasprotju z reso). Plodovi so okrogle, 1,5 mm debele glavice, obdane s čašo. Razmnožuje se predvsem s semeni, ki jih proizvaja v velikih količinah.

Cvetenje

Enodomna in pretežno žužkocvetna, delno tudi vetrocvetna vrsta, cve­ti jeseni od avgusta do septembra (od tod njeno ime).

Rastišče

Je skromna vrsta in do­bro raste na revnih tleh. Potrebuje kisla tla in se izogiba apnenca, ustre­zajo ji peščena tla. Raste predvsem v zakisanih in suhih, svetlih gozdovih in obširnih resavah, pre­naša tudi vlažna tla po barjih. Prenaša ekstrem­no sušo, mraz in obilne snežne padavine, prav tako sol.

Razširjenost

Jesenska vresa je naravno razširjena po skoraj vsej Evropi, razen v južni Italiji in Grčiji. Najdemo jo še na severu Norveške, v zahodni Sibiriji in v Mali Aziji, v Centralnih Alpah se vzpenja do 2700 m nadmorske višine. Obširne in znane resave gradi na primer na Škotskem. V Sloveniji avto­htono raste po gozdovih, resavah, barjih in zakisanih travnikih od nižine do subalpinskega pasu; na karbonatni podlagi jo najdemo, kadar je prst na njej zakisana.

Uporaba

Jesenska vresa je kazalnik kislih tal na katerih je tudi pomembna pionir­ska vrsta. Z gostimi blazinami varuje tla pred erozijo, močno izčrpana tla pa s svojim opadom do neke mere izboljšuje in ustvarja razmere za uspe­vanje zahtevnejših vrst. Hkrati lahko jesenska vresa onemogoča ali otežuje naravno pomlajevanje, na suhih rastiščih pa povečuje možnost gozdnih požarov. Poganjki so uporabni za izdelavo metel, polnjenje vzmetnic, izo­lacijo, kurjavo, izdelavo košar in drugo. Z vreso je mogoče barvati rume­no, skorja pa vsebuje precej tanina. V jesenskem času je pomembna me­donosna vrsta. Med je sicer slabše kakovosti, vendar je pomemben za pre­zimitev čebel. Rastlina, predvsem posušeni poganjki s cvetovi, ima celo vrsto zdravilnih lastnosti, ki jih v ljudski medicini uporabljajo že dolgo. Iz cvetočih poganjkov pripravljamo čaj. Mnoge sorte zaradi lepega in dolgotrajnega cvetenja ali zaradi dobre po­krovnosti sadimo kot okras, največkrat v skalnjakih; v večjih vrtovih, par­kih ali arboretumih pa jo gojimo v resarijih. Če želimo gosto in pokrovno zarast, jo je treba močno porezati vsako pomlad. Jesenska vresa je edina vrsta v rodu.

Jesenska vresa

Vresa

Spomladanska resa - ERICA CARNEA L.

Spomladanska resa je močno razvejen, do 30 cm visok, vednozeleni, po­legli grmiček s pokončnimi, lahko lomljivimi in golimi 4-robimi poganjki. Navadno v obliki gostih sklenjenih grmičkov porašča večje površine. Listi so enostavni, igličasti, 5-10 mm dolgi in do 1 mm široki, zašiljeni in rastejo v vretencih po 3-4. Listni rob je spodvihan, na spodnji strani lista je na sredini bela črta. Cvetovi so dvospolni in združeni v dvojna grozdasta so­cvetja. So rožnati do rdeči, le redko beli, čaša je obarvana, do dna 4-delna in krajša od venca. Venec je valjast in na koncu zašiljen, do 6 mm širok, prašniki so rjavordeči in daljši od venca. Plod je 1-2 mm dolga, okrogla ali valjasta mnogosemenska glavica, ki se odpre na 4 dele. Vsebuje drobna rjava semena.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta. Cvetovi so polno razviti že jeseni, zacvetijo pa zgodaj spo­mladi, navadno med   ja­nuarjem in marcem.

Rastišče

Dobro raste predvsem na bazičnih tleh na dolo­mitu in apnencu, čeprav jo večkrat najdemo tudi na nekarbonatni pod­lagi. Ustrezajo ji svetle in tople lege, dobro ra­ste tudi rahlo zasenčena v spodnji plasti redkih borovih gozdov. Kot pio­nirska vrsta zelo na gosto porašča revna tla. Mraz prenaša dobro, čeprav v brezsnežnih zimah lah­ko tudi pozebe. V hlad­nih, senčnih legah tvori surovi humus. Dobro prenaša mestno okolje, slabo pa sol in zbita tla.

Razširjenost

Naravno je razširjena v Alpah in v južnem delu srednje Evrope, na jugu sega do Španije, srednje Italije in čez Balkanski polotok vse do Makedoni­je. V Sloveniji avtohtono raste od nižine do alpinskega pasu po gozdovih, kamnitih tratah in ruševjih, največkrat na karbonatni podlagi.

Uporaba

Kot pionirska vrsta z dobro razvitim koreninskim sistemom utrjuje tla na strmih skeletnih apnenčastih in dolomitnih pobočjih, pogosto v varoval­nih borovih gozdovih. Po drugi strani lahko otežuje ali preprečuje naravno pomlajevanje, na suhih rastiščih pa povečuje nevarnost gozdnih požarov. Spomladanska resa je medovita vrsta, pašo pa ponuja zgodaj spomladi. S svojim cvetenjem močno poživlja naravno okolje, zelo uporabna in pri­ljubljena pa je tudi kot okrasna vrsta v skalnjakih, zlasti lepo učinkuje v t. i. resarijih. Še zlasti primerna je kot pokrovna rastlina. Znanih je veliko sort, ki se razlikujejo predvsem po barvi cvetov. Ti so lahko rdeči, rožnati, vijolični, beli, modrikasti, škrlatni in drugih barv. Reso negujemo z vsako­letnim rahlim obrezovanjem po cvetenju, s čimer ohranjamo želeno obliko in spodbujamo razraščanje in košatost krošnje. Gojene sorte razmnožuje­mo predvsem s potaknjenci. V rodu Erica je kar 500-550 vrst, večinoma rastejo v južni Afriki in po af­riških gorovjih, nekaj tudi v južni in srednji Evropi. V Sloveniji je avto­htona ena vrsta. V Sredozemlju, nam najbližje že na Hrvaškem, je močno razširjena tudi do 5 m visoka drevesasta resa (Erica arborea L.) z drobnimi belimi cvetovi. 

Resa v polnem cvetenju