Siva vrba - SALIX CINEREA L.

Pepelnato siva vrba je do 5 m visok, zelo široko in gosto razraščen listo­padni grm. Več grmov skupaj pogosto gradi velike in strnjene, komaj pre­hodne skupine. Poganjki so precej debeli in močno sivkasto dlakavi, pod skorjo so na lesu izrazite vzdolžne proge. Prernenjalno razporejeni listi so enostavni, podolgovato do narobe jajčasti, 5-12 cm dolgi, po obeh straneh močno dlakavi in sivkasti, na zgornji strani pozneje ogolijo. Listi so podo­bni listom pri ivi, od katere pa pepelnato sivo vrbo zanesljivo ločimo po progah na lesu. Cvetovi so enospolni, imajo črnikasto in dolgodlako krov­no lusko in rastejo na ločenih rastlinah. Moški cvetovi imajo po dva skoraj gola prašnika z rumenimi prašnicami in so združeni v sedeče, jajčaste, do 6 cm dolge mačice. Žen­ski cvetovi imajo dolgo­pecljato, dlakavo plod­nico. Plod je podolgova­ta glavica, ki ob zrelosti vzdolžno poči na dva dela, v njej je veliko drob­nih semen, obraščenih z gostimi, dolgimi, nežni­mi belimi dlačicami.

Cvetenje

Dvodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti marca in aprila, še pred olista­njem.

Rastišče

Pepelnato siva vrba je predvsem nižinska vrsta, največkrat raste na vlaž­nih do mokrih, občasno poplavnih ali močvirnih in globokih tleh. Zaradi velike potrebe po vodi ve­lja za indikatorja vlažnih tal, slabo prenaša sušo in vročino. Njene potre­be po toploti so majhne, zelo slabo pa prenaša ka­kršnokoli zasenčenje.

Razširjenost

Avtohtono raste po skoraj vsej Evropi in vse do Irana in Kamčatke ter še v severni Afriki. Pri nas je avtohtona in najbolj pogosta po vlažnih travnikih, močvirjih in nabrežjih po nižinah v vsej Sloveniji. Najmanj pogosta je v alpskem in dinarskem svetu.

Uporaba

V nižinah z močno razvitimi koreninami utrjuje rečne bregove in prepre­čuje njihovo erozijo, z gosto rastjo pa ponuja prostor za gnezdenje ptic in zavetje za druge živali. Zaradi lahkega in hitro kalivega semena marsikje raste kot pionir. Skorja ima podobne zdravilne lastnosti kot pri drugih vr­bah, sušeno so nekoč uporabljali tudi za zdravljenje revme, artritisa, raz­ličnih vnetij, driske in glavobola. Ponekod po svetu, na primer v subtropskih vlažnih predelih Nove  Zelan­dije in Avstralije, je pepelnato siva vrba močno invazivna in nezaželena vrsta, ki s svojim intenzivnim in bujnim razraščanjem marsikje izpodriva naravno vegetacijo, spreminja habitate živalskih vrst, nekontrolirano za­rašča rečne struge in ovira normalen pretok vode. V Sloveniji na podobnih rastiščih raste tudi pepelnato sivi vrbi precej po­dobna rakita (Salix aurita L.), do 3 m visok, široko razrasel listopadni grm z golimi, sivorjavimi poganjki s podobno razvitimi vzdolžnimi progami, kot jih ima pepelnato siva vrba. Rakito najlaže prepoznamo po razločno manjših, le do 4 (6) cm dolgih, ovalnih ali narobe jajčastih listih, nekoliko temnejši zeleni barvi listov in po velikih prilistih, ki ne odpadejo.

Pepelnato siva vrba