Zahodno sredozemska rastlina, pri nas redka. Zraste do 20 m visoko. Značilna je skorja z ohranjenim plutnim kambijem, ki stalno tvori debelo plast plute. Stari listi se spomladi neposredno zamenjajo z novimi. Skledica ima nazaj zavihane luske.
V vzhodnih in južnih predelih bivše Jugoslavije uspeva sladun (Quercus farnetto Ten.). To je jugovzhodnoevropski in maloazijski, do 25 m visok hrast. Globoko pernato deljeni listi so rozetasto nameščeni na vrhu poganjkov.
Od Hercegovine do zahodne Makedonije srečujemo makedonski hrast (Quercus trojana Web.). Ima majhen areal od Italije (Apulija) do Male Azije. Je grm ali do 20 m visoko drevo. Listi so do 8 cm dolgi in nekoliko podobni kostanjevim. Želod je podoben kot pri ceru, skledica pa ima krajše in širše izrastke.
Od tujih hrastov sta pri nas najpogostejša ameriška rdeči (Quercus rubra L.) in močvirski hrast (Quercus palustris Muench.). Prvi zraste do 45 m in do 2 m v debelino. Listi so do 20 cm dolgi in do 12 cm široki, z velikimi, ostrimi in globoko zarezanimi krpami. Skorja ostaja dolgo časa gladka. Dokaj hitro raste in ima podobne ekološke lastnosti kot dob. Les ima elastičen, srednje trd in srednje težak, obstojnost je manjša. Pri nas ga zaradi velikih in jeseni rdeče obarvanih listov gojimo kot parkovno drevo. Ker je odporen proti industrijskim plinom, je primeren za gojenje v bližini industrijskih središč.
Močvirni hrast je ekološko in morfološko precej podoben rdečemu. Listi so manjši, do 12 cm dolgi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar