Prvotna domovina pravega kostanja so Mala Azija in nekatere sredozemske dežele. Od tam se je že v antičnem obdobju razširil proti severu, k čemur je pripomoglo tudi širjenje vinske trte. Danes ga dobimo v velikem delu Evrope do južne Skandinavije in v severni Afriki.
Na področju bivše Jugoslavije je kostanj kot samonikla rastlina zastopan predvsem v dveh območjih: slovensko-hrvaškem na severozahodu in makedonskem na jugovzhodu. Vmes so manjša nahajališča, popolnoma pa manjka v panonskem predelu.
Zraste do 30, izjemoma do 40 m visoko. Prsni premer doseže do 3 m. Kot samotno drevo ima gosto in široko krošnjo. V sestoju razvije bolj ali manj ravno deblo s skromnejšo krošnjo. Koreninski sistem se najprej razvije s srčno korenino, kasneje pa z močnimi in globokimi stranskimi koreninami, podobno kot pri hrastu. Skorja je pri mlajših drevesih olivno rjava in gladka, kasneje vzdolžno brazdasto razpoka. Poganjki imajo premenjalne popke v 5 redeh. Končni popek je 1 (pri hrastu po več skupaj) in večji od stranskih. Listi so jajčasto suličasti, do 18 cm dolgi z 0,5 do 2,5 cm dolgim pecljem. Listna ploskev je ostro žagasto napiljena.
Cveti pozno, junija in julija. Moški cvetovi so po 3 skupaj v pokončnih do 30 cm dolgih klasih. Ženski cvetovi so po 3 do 7 v skupnem ovoju na spodnjem delu istega socvetja. Rodnost se pojavi pri prosto rastočih drevesih po 20 do 30 letih, v sestoju po 40 do 50 in pri panjevih, drevesih že po 6 letih. Plodovi dozorijo oktobra in novembra. Skledica se tedaj odpre s 4 lo-putami, podobno kot pri bukvi, in odpade skupaj s plodovi. Kalivost je 60 do 70% in traja kot pri bukvi do pomladi. Semena kalijo 4 do 6 tednov po setvi. V prvem letu zraste do 10 cm in do tretjega leta do 0,5 m. Do 10. leta raste razmeroma počasi, potem pa hitreje in pri 50 letih zraste do 25 m. Ima veliko sposobnost obnavljanja iz štorov.
V ekološkem pogledu je kostanj vezan na toplejše podnebje z daljšo (6 do 7 mesecev) vegetacijsko dobo. Ne prenese pomladanskih pozeb in zgodnjega jesenskega mraza. V podnebnem pogledu bi bile za kostanj najugodnejše primorske lege, vendar je tu zaradi apnenca razmeroma redek. Kostanj namreč ne prenaša apnenca, uspeva pa na kislih silikatnih tleh, na apnencu pa le, če je ta prekrit z debelo plastjo rdeče prsti. Dobro uspeva tudi na flišu. Pravi kostanj je po svetlobnosti med bukvijo in hrasti.
V Sloveniji so večja kostanjeva območja v Brdih, v manjšem obsegu na Krasu (Kostanjevica), sicer pa v vzhodni Sloveniji od Bele krajine preko Zasavja in Haloz ter Slovenskih goric do Mure. Ločeno območje kostanja je tudi na Gorenjskem od Ljubljane do Kranja. Kostanj najpogosteje raste z gradnom (Querco-Castanetum), pa tudi z rdečim borom in smreko, manj pa z bukvijo. V grmovni plasti prevladuje borovnica, v pritlični pa številni mahovi.
Les je srednje trd in slabo elastičen. Je dobro cepljiv in obstojen tako na suhem kot v vodi. Glavni izdelki so električni drogovi, železniški pragovi, vinogradniški koli ipd. Plodovi imajo veliko hranilno vrednost. Cvetovi so pomembna čebelja paša. Kostanj je po drugi svetovni vojni po vsej Evropi močno prizadel kostanjev rak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar