Populus tremula L.- trepetlika

Trepetlika zajema tako rekoč ves areal topolov: Evropo, severno Afriko, Azijo in Sever­no Ameriko. V severni Ameriki jo označujejo kot Populus tremuloides Michx. Njeno veliko razširjenost omogočajo široka ekološka amplituda, visoka rodnost in raznašanje lahkih semen na velike razdalje.

Zraste 25 do 30 m visoko, s prsnim premerom do 1 m. Krošnja je okrogla, rahla in sve­tla. Koreninski sistem je plitev z zelo dolgimi stranskimi koreninami (20 do 35 m), iz katerih poganjajo adventivni poganjki. Z njimi trepetlika kot pionirska vrsta zelo hitro porašča nove površine. Skorja je dolgo gladka, rumeno, kasneje temno siva in razbrazdano razpokana. Popki so svetlo rjavi, bleščeči, smolnati in lepljivi. Listi 3 do 8 cm dolgi in široki, okroglasti ali jajčasti. Pecelj je tako dolg kot listna ploskev in sploščen. To omogoča listom trepetajoče gi­banje (ime) že ob najmanjšem vetru. Mačice so 8 do 10 cm dolge, viseče. Moški cvetovi so običajno s po 10 prašniki.

Trepetlika cveti marca, aprila, plodovi dozorijo že ob olistanju, aprila in maja in takoj odpadejo ter kalijo (po 10 urah).

Rod: Populus L.- topol

Listopadna, visoka in hitrorastoča drevesa. Popki pogosto smolnati in dišeči. Listi preme­njalni, skoraj okrogli, jajčasti ali suličasti, dolgopecljati. Stržen je na prerezu peterokoten. Cvetovi dvodomni na visečih mačicah. Moški cvetovi s 4 do 30 prašniki, ki jih obdaja neočitno, vrčasto cvetno odevalo; takšno odevalo imajo tudi ženski cvetovi (pestiči). Brakteje so globo­ko nazobčane ali deljene. Plodovi so več semenske glavice, ki dozorijo konec pomladi ali na začetku poletja. Semena so pokrita z volnatimi dlačicami kot pri vrbah, kalijo po 24 urah. To­poli izredno hitro rastejo. Že v prvem letu od 25 cm do 2.5 m. Uspešno se razmnožujejo s po­taknjenci. Topolov je okoli 100 vrst v hladnih in zmernih predelih severne poloble. Pri nas ra­stejo 3 vrste. Črni in beli topol v nižini, trepetlika tudi v višjih legah. Topolovina je lahka, mehka in neobstojna. Uporablja se za furnirje, vezane plošče, vžigalice, ceneno pohištvo, embalažo, celulozo itd.

Salix caprea L.- iva

Evrosibirska vrsta, ki sega do 1700 m visoko. Velik grm ali do 12 m visoko drevo, debelo do 0,5 m. Skorja je v mladosti zeleno siva, kasneje svetlo siva, široko razbrazdana. Listi ši­roko jajčasti, dolgi 3 do 7 cm in široki 2 do 5 cm. Iva je pogosta pionirska vrsta, posebej na posekah.

Salix aurita L.- rakita

Evrazijska vrsta. Je 2 do 3 m visok grm. Poganjki sivorjavi, goli. Listi so 2 do 4 cm dolgi in 1 do 2 cm široki, z 1 cm dolgim pecljem. Prilisti veliki, srčasti ali ledvičasti, ne odpadejo. Moški cvetovi z 2 prašnikoma, ženski (plodnica) na dolgem peclju, daljšem od brakteje. Značilna je za močvirska rastišča.

Salix viminalis L.- beka

Srednjeevropska in azijska vrsta. Je 2 do 4 m visok grm ali do 10 m visoko drevo. Po­ganjki so najprej gosto puhasti, sivozeleni, do 2.5 m dolgi, šibasti, se dobro vijejo. Listi ozko­ suličasti, 8 do 16 cm dolgi in 1 cm široki, najširši na spodnji tretjini, proti vrhu se polagoma zožujejo. Na spodnji strani so vzporedno s stranskimi žilami svilnato dlakavi. Robovi listne ploskve so valoviti in zavihani. Raste ob vodah. Uporablja se v pletarstvu.

Salix purpurea L.- rdeča vrba

Raste v srednji, zahodni in južni Evropi ter severni Afriki. Poganjki so sprva rdeči. Od sive vrbe se loči po tem, da nima zavihane listne ploskve in da je na spodnji strani listov modrikasto poprhnjena. Prašnika sta zrasla kot pri sivi vrbi, plodnica pa je sedeča in polsteno dlakava.

Obe vrsti poraščata prod gorskih potokov in rek.

Salix eleagnos Scop.- siva vrba

Raste v srednji in južni Evropi ter Mali Aziji. Je od 2 do 6 m visok grm ali do 15 m viso­ko drevo z gladko skorjo. Listi so na robu zavihani, do 12 cm dolgi in 0.5 do 1 cm široki, na spodnji strani volnato dlakavi. Cveti pred olistanjem v marcu. Moški cvetovi so s po 2 prašni­koma, ki sta do polovice ali skoraj do vrha zrasla. Plodnica je pecljata in gola.

Salix triandra L. (S. amygdalina L.)- mandljasta vrba

Evrazijska vrsta, ki raste tudi v severni Afriki. Je do 5 m visok grm. Skorja se lušči v plo­ščah kot pri platani. Listi so 5 do 8 cm dolgi in 1 do 2 cm široki, napiljeni. Prilisti ledvičasti ali polsrčasti. Prašniki 3. Mandljasta vrba je pomembna pri zaraščanju drobno peščenih in glinastih rečnih naplavin.

Salix babylonica L.- povešana vrba, vrba žalujka

Vzhodnoazijska vrsta, ki je v Evropi razširjena kot parkovno drevo. Zraste do 15 m visoko in doseže debelino do 1 m. Značilna je široka krošnja z dolgimi visečimi poganjki, ki pogosto segajo do tal. Poganjki so rumenkasti, kakor tudi moške mačice. Ženske mačice so zelenkaste s sedečimi plodnicami. Gojijo jo v nižinskih predelih na rodovitnih, globokih in svežih tleh.

Salix fragilis L.- krhka vrba, krhlica

Po arealu in rastišču se ujema z belo vrbo. Zrasle do 20 m visoko in do 0,5 m v debelino. Krošnja je močno vejnata in okrogla. Poganjki niso viseči. Pogosto raste kot grm. Listi suliča­sti, dolgi do 15 cm in vsaj 4-krat tako dolgi kot široki, najširši v spodnji tretjini. Rob listne ploskve drobno nazobčan. Pecelj dolg 2,5 cm, prilisti kmalu odpadejo. Cveteti prične z olistanjem in cveti do avgusta. Ves ta čas daje primerno pašo čebelam. Prašnika 2. Raste ob vodah do 1000 m nadmorske višine.

Salix alba L.- bela vrba

Srednje in južnoevropska vrsta, ki sega tudi v Azijo in severno Afriko. Je 25 do 30 m vi­soko drevo s prsnim premerom do 1,5 m. Krošnja je svetla in široka, mladi poganjki so viseči. Koreninski sistem je srednje globok, brez srčne korenine. Skorja je najprej zelenkasta do svetlo ­rumena, kasneje siva in vzdolžno razpokana. Listi suličasti, do 10 cm dolgi in do 1,5 cm širo­ki, najširši v sredini. Na spodnji strani so srebrnobele, z glavno žilo vzporedno prilegle dlači­ce. Moški cvetovi imajo po 2 prašnika.

Raste v nižinah, pretežno na poplavnem svetu in ponekod tvori čiste sestoje ali pa raste z drugimi vrstami vrb, s topoli, črno jelšo idr.

Rod: Salix L.- vrba

Listopadna, redko vednozelena drevesa in grmi. Popki imajo po 1 zaščitno lusko. Listi premenjalni, včasih skoraj nasprotni, pecljati ali sedeči z 2 trajnima ali odpadljivima prilisto­ma. Moški cvetovi z 2 do 12 prašniki, ženski pecljati ali sedeči. Na cvetišču moških in ženskih cvetov sta po 1 ali 2 nektarjalni žlezi, ki privabljala čebele opraševalke. Vrbe cvetijo večino­ma pred olistanjem in sicer zelo zgodaj, tudi pozimi, če je dovolj toplo. Plodovi (glavice) ob zrelosti (maja, junija) vzdolžno počijo in iz njih izletijo številna drobna semena, ki jih veter v belih kosmih raznaša na velike razdalje. Ko padejo v primerno vlažna tla, se z dlačicami  oprimejo podlage in takoj kalijo. Vrbe se dobro razmnožujejo s potaknjenci.

Vrbe imajo predvsem ekološki pomen. Utrjujejo rečne bregove, nekatere vrste pa s svojimi plazečimi poganjki vežejo strma tla v gorah. Mnoge vrste opravljajo pionirsko vlogo na rečnih in hudourniških prodiščih, nekatere pa se kot prve lesnate rastline pojavijo na posekah, pogoriščih, zapuščenih travnikih itd.  

Vrbe so uporabne tudi v domači obrti. Z gibkimi poganjki kmetje vežejo trte, pletejo ko­šare, gradijo vodne nasipe ipd. Les je uporaben za celulozo, vezane plošče, furnir, vžigalice, zobotrebce ipd. Je srednje težak, mehak, slabo obstojen in majhne ogrevne moči. Iz skorje pridobivajo tanin za strojenje kož in salicilno kislino. K vrbam spada okoli 300 vrst v hladnih in zmernih predelih severne poloble. V Sloveniji jih dobimo več kot dvajset. 

Družina: Salicaceae- vrbovke

Grmi in drevesa z enostavnimi, premenjalnimi listi. Cvetovi dvodomni, goli, razvijejo se v zalistju podpornega lista (brakteje). Moške cvetove sestavlja po 2 do 30 prašnikov, ženske pa po 1 pestič z 1 vratom in dvodelno brazdo. Oboji cvetovi so v klasih (mačicah). Plodovi so glavice, v katerih je po več drobnih dlakavih semen. Kalivost traja le nekaj dni. K vrbovkam spadajo vrbe in topoli.

Rod: Pterocarya Kunth.- krilati oreškar

Listopadna drevesa s premenjalnimi, lihopernatimi listi. V poganjkih je stržen lestvičasto predeljen. Cvetovi podobni kot pri orehih. Plodovi so drobni krilati oreški. Osem vrst raste v Mali Aziji, na Kitajskem in Japonskem. V parkih pogosto srečujemo kavkaški krilati oreškar (Pterocarya fraxinifolia Spach.), ki je pogosto večdebelno, do 20 m visoko drevo. Listi 20 do 50 cm dolgi, sestavljeni iz 11 do 23 lističev. Plodovi okroglasti, s polkrožnima krilcema, na vi­sečih, do 45 cm dolgih klasih.

Carya cordiformis K. Koch- grenki hikori

Je do 30 m visoko drevo. Skorja je razpokana v tanke luske, podobno kot pri velikem je­senu. Listi imajo 7 do 9 lističev, ki so jeseni zlatorumene barve. Plodovi 2 do 3 cm veliki z grenkimi jedrci. Pri nas predvsem kot parkovna vrsta.

Carya ovata (Mill.) K. Koch- navadni hikori

Ameriška vrsta. Zraste do 40 m visoko in nad 1 m v debelino. Koreninski sistem se v mladosti razvija z močno srčno korenino. Skorja je siva in razpoka v tanke, štrleče luske, ki so zelo trde, težko lomljive. Listi so 25 do 35 cm dolgi, na poganjkih iz štorov pa do 60 cm. Se­stavljeni so večinoma iz 5 lističev. Plod z mesnatim osemenjem je 3 do 5 cm velik, podolgova­to okroglast. Semena (jedrca) so užitna. Kalivost okoli 80%.

Potrebuje globoka, sveža in rahla tla. Občutljiv je na jesenske in pomladanske pozebe.

Les je trd, težak in elastičen, malo obstojen. Uporablja se za dele strojev in poljedelska oro­dja, za športna orodja ipd. Ima veliko ogrevno moč.

Rod: Carya Nutt.- karija, hikori

Listopadna, pogosto visoka drevesa z Iihopernato sestavljenimi listi. Stržen v poganjkih ni predeljen. Listi so premenjalni. Moški cvetovi v visečih mačicah, po 3 na skupnem peclju. Ženski po 2 do 10 v klasih. Plod je koščičast, z mesnatim osemenjem, ki postane ob zrelosti trd in vzdolžno poči na 4 dele. Karije razmnožujejo s semeni, ker sadike zaradi dolge srčne korenine težko presajamo. Imajo odličen les. V Evropi jih gojimo predvsem za okras. V vzhodnih predelih ZDA raste 20 vrst, 3 pa na Kitajskem.

JugIans nigra L.- črni oreh

Areal ima v vzhodnem predelu ZDA v porečju reke Missisipi, kjer zraste do 50 m visoko in doseže premer do 3 m. Pri nas mu ustrezajo poplavna rastišča doba in rastišča topolovih nasadov. Ima temnosivo, razpokano skorjo in do 50 (70) cm dolge liste s 15 do 23 lističi, končni ni večji od stranskih.

Črni oreh ima lepše razvito deblo in hitrejšo rast kot navadni. Les ima enako uporabnost. Plodovi so skoraj neužitni.

Juglans regia L.- navadni oreh

Areal sega od južnih predelov Balkanskega polotoka, čez Malo Azijo in Srednji vzhod do Himalaje in Kitajske. Sekundarno sega njegov areal do Anglije in južne Skandinavije. Na področju bivše Ju­goslavije je kot samonikla vrsta v Makedoniji (skupaj s platano) in v Srbiji (Džerdap).

Zraste 25 do 30 m visoko, v debelino do 2 m. Doživi starost do 400 let. Ima redko, širo­ko jajčasto do okroglo krošnjo. Koreninski sistem je močno razvit, z izrazito srčno korenino in močnimi stranskimi koreninami. Skorja je temno siva, najprej gladka, kasneje vzdolžno razpo­kana in do 2 cm debela. Poganjki so debeli do 7 mm, olivnozeleni do rjavi. Popki jajčasti, večinoma s po 2 luskama, končni popek večji od stranskih. Pod vsakim popkom je precej velika in izrazita brazgotina odpadlih listov. Listi lihopernati; dolgi 20 do 40 cm, s 5 do 9 lističi, kon­čni listič precej večji od stranskih. Moška socvetja so do 10 cm dolge, zelenkaste mačice. Žen­ski cvetovi so po 1 do 5 na koncu poganjkov. Imajo po 2 zavihani brazdi. Plodovi (»orehi«) imajo zeleno, mesnato osemenje, ki ob zrelosti razpade.

Oreh cveti najprej z moškimi cvetovi pred olistanjem aprila, malo pozneje, po olistanju, še z ženskimi (april in maj). Plodovi dozorijo septembra. Rodnost se pojavi po 10 do 20 letih in je vsako drugo ali tretje leto izrazitejša. Ohrani se do pozne starosti. Kalivost semen je velika in traja do pomladi. V prvem letu zraste mladica do 15 cm, potem pa raste dokaj hitro in v šestih letih doseže višino 2.5 m.

Oreh je svetlobna vrsta. Mladi osebki so občutljivi na zimski mraz, v času brstenja pa na pozebo. Potrebuje sveža in globoka humozna tla.

Oreh vzgajajo v številnih sortah, njihov obrod pospešijo s cepljenjem. Zaradi odličnega lesa je deležen vedno več pozornosti tudi v gozdarstvu. Lahko ga gojimo v nasadih in ob primerno gostem sklopu dosežemo, da se dobro čisti vej. Primerna so predvsem rastišča v pasu hrastovih gozdov, kjer se sicer pojavlja podivjano. Orehovina je srednje težka in trda, elasti­čna in obstojna. Uporablja se za furnirje, parket, pohištvo, letala, v industriji orožja ipd.

Semena vsebujejo do 65% maščob, po 15% beljakovin in sladkorjev, veliko vitaminov B skupine in številne kovinske ione. Po hranljivosti so orehova semena med energetsko najbo­gatejšimi živili. Nezrelo sočno osemenje uporabljajo za pridobivanje vitaminskega koncentra­ta askorbinske kisline (vitamina C).

Rod: Juglans L.- oreh

Listopadna drevesa z razpokano skorjo. Poganjki s predeljenim strženom. Popki z malo luskami, skoraj goli. Listi so lihopernato sestavljeni in veliki. Moški cvetovi so v obstranskih, mnogocvetnih, visečih socvetjih na lanskih, ženski posamič ali po več skupaj v kratkih klasih na letošnjih poganjkih. Plodovi koščičasti, sestavljeni iz zunanjega mesnatega in notranjega trdega osemenja. Notranje osemenje je po površini značilno razbrazdano. Semena vsebujejo veliko maščob in so užitna. V rodu je 15 vrst, ki rastejo v zmernih, tropskih in subtropskih predelih severne poloble in v Južni Ameriki (Andi).

Družina: Juglandaceae- orehovke

Drevesa z lihopernatimi, dišečimi listi brez prilistov. Cvetovi enospolni in enodomni.

Moški združeni v viseče mačice, ženski posamič ali po nekaj skupaj. Cvetno odevalo je nezna­tno. V plodnici je 1 semenska zasnova, iz katere se razvije koščičast plod. Predstavniki imajo odličen les.

Quercus crenata Lam.- oplutnik

Zahodno sredozemska rastlina, pri nas redka. Zraste do 20 m visoko. Značilna je skorja z ohranjenim plutnim kambijem, ki stalno tvori debelo plast plute. Stari listi se spomladi nepo­sredno zamenjajo z novimi. Skledica ima nazaj zavihane luske.

V vzhodnih in južnih predelih bivše Jugoslavije uspeva sladun (Quercus farnetto Ten.). To je jugovzhodnoevropski in maloazijski, do 25 m visok hrast. Globoko pernato deljeni listi so rozetasto nameščeni na vrhu poganjkov.

Od Hercegovine do zahodne Makedonije srečujemo makedonski hrast (Quercus trojana Web.). Ima majhen areal od Italije (Apulija) do Male Azije. Je grm ali do 20 m visoko drevo. Listi so do 8 cm dolgi in nekoliko podobni kostanjevim. Želod je podoben kot pri ceru, skledica pa ima krajše in širše izrastke.

Od tujih hrastov sta pri nas najpogostejša ameriška rdeči (Quercus rubra L.) in močvirski hrast (Quercus palustris Muench.). Prvi zraste do 45 m in do 2 m v debelino. Listi so do 20 cm dolgi in do 12 cm široki, z velikimi, ostrimi in globoko zarezanimi krpami. Skorja ostaja dolgo časa gladka. Dokaj hitro raste in ima podobne ekološke lastnosti kot dob. Les ima ela­stičen, srednje trd in srednje težak, obstojnost je manjša. Pri nas ga zaradi velikih in jeseni rdeče obarvanih listov gojimo kot parkovno drevo. Ker je odporen proti industrijskim plinom, je primeren za gojenje v bližini industrijskih središč.

Močvirni hrast je ekološko in morfološko precej podoben rdečemu. Listi so manjši, do 12 cm dolgi.

Quercus coccifera L.- prnar

Južnoevropska in sredozemska vrsta. Ima podobne ekološke lastnosti kot črnika. Večino­ma je grm ali do 10 m visoko drevo. Listi so enostavni in ostro bodeče napiljeni. Skledica je obrasla s kratkimi, štrlečimi izrastki, medtem ko ima črnika tesno prilegle puhaste in luskaste izrastke. Tu in tam raste skupaj s črniko v makiji; pogostejši je na Pelješču, v okolici Ulcinja in v južni Makedoniji.

Quercus pubescens Willd. (Quercus lanuginosa ThuiiI.)- puhasti hrast, puhavec

Srednje- in južnoevropska vrsta, sega preko Male Azije in Krima do Kavkaza. Zraste do 20 m visoko in do 2 m v debelino. Poganjki, popki in spodnja stran listov so puhasti. Listi so podobni dobovim, vendar manjši in bolj usnjati. Je kserotermofilna in heliofilna vrsta. Uspe­va na plitvih, suhih rastiščih submediteranskega, deloma tudi evmediteranskega in celinskega (gozd Dundo na polotoku Kampor na Rabu), večinoma so močno degradirani do stopnje ma­kije, grmišč (gariga) ali kamenišč. Les črnike je zelo trd, težak in obstojen.

Quercus petraea (Matt.) Liebl. (Quercus sessiliflora Salisb.)- graden

Areal gradna se prekriva z dobom, le da je manjši (ne sega tako daleč na vzhod. V Sloveniji je splošno razširjen in sicer po nižinah in gričevju od poplavnih dobovih go­zdov do predgorskih bukovih gozdov.

Zraste do 40 m visoko in 1 do 3 m v debelino. Koreninski sistem je podoben dobovemu, skorja pa je tanjša in plitveje razpokana. Popki so v primerjavi z dobom daljši in zašilje­ni. Listni pecelj je daljši (1,5 do 4 cm). Listna ploskev do 12 cm dolga in do 7 cm široka. List­nih krp 4 do 8 parov in so bolj priostrene in ožje zarezane kot pri dobu. Razlike so tudi pri plodovih. So nekoliko manjši (1,5 do 4 cm) in sedeči (pri dobu na dolgih pecljih).

Uspeva na svežih, vendar ocenjenih tleh z večjo ali manjšo zakisanostjo, pa tudi na neko­liko bolj suhih in kamnitih tleh. Skupaj z gabrom tvori zelo bogato nižinsko gozdno združbo (Querco-Carpinetum), v kateri so še: dob, poljski in gorski javor, poljski in gorski brest, češ­nja, lipa, veliki jesen, leska, navadna trdoleska, navadni volčin, glog, kalina, kloček, rdeči in rumeni dren itd,

Neokrnjenih gozdov gradna in gabra je malo ohranjenih. Velike površine so spremenjene v polja, mesta, tovarne, ceste ipd. Ker so bili ti gozdovi vedno v neposredni bližini človeških naselij, so mnogokje že močno izkoriščeni in spremenjeni v manj kakovosten panjasti gozd. Še bolj so poslabšani gozdovi tam, kjer so steljarili. Tla so revna z dušikom, fosforjem in kali­jem. Na takih rastiščih gaber nadomešča breze. Gradnov les se bistveno ne razlikuje od dobovega in ima enako uporabnost.

Quercus robur L. (Q. pedunculata Ehrh.) - dob

Areal doba je v vsej Evropi, razen v severnem delu Skandinavije in južnem delu Španije. Na vzhodu sega do Urala in Kavkaza. Na področju bivše Jugoslavije raste v vseh predelih ob rečnih naplavi­nah s spremenljivo višino podtalnice. Največje strnjene površine tvori skupaj z gradnom v Slavoniji, vzdolž Save in njenih pritokov. V Sloveniji je v večjih površinah ob Muri in Krki, v Srbiji pa ob Moravi.

Dob zraste v sestoju do 50 m in doseže prsni premer do 2,6 m (slavonski hrast na svetov­ni razstavi l. 1900 v Parizu). Debla takih dreves so ravna, polnolesna in do 30 m brez vej. Debelni volumen znaša do 65 m³. Taka drevesa so danes redka in ohranjena samo v nekate­rih gozdnih rezervatih v Slavoniji. Če raste na samem, razvije kratko in izredno (do 6 m) de­belo deblo. Veje so v tem primeru zelo debele in dolge. Krošnja je široka in zaobljena. Kore­ninski sistem se razvija najprej s srčno korenino, ki doseže globino 2 m, kasneje se razvijejo še globoke stranske korenine. Skorja je do 20. ali 30. leta gladka, siva, potem pa razpoka z globokimi vzdolžnimi in plitvimi prečnimi razpokami. Stara drevesa imajo zelo debelo skorjo (do 10 cm).

Poganjki so goli, nekoliko rebrasti s premenjalnimi popki, ki so jajčasto zaobljeni. Kon­čni popek obdaja več stranskih, tesno strnjenih popkov. Listi so na kratkih, 3 do 5 mm dolgih pecljih, pernato deljeni na 4 do 5 (8) parov zaobljenih, s širokimi zajedami ločenih listnih krp. Listna ploskev je dolga 8 do 15 cm in 3 do 10 cm široka. Ženskih cvetov je po 5 na skupnem peclju in iz njih se razvijejo običajno po 3, redkeje tudi po 5 plodov. Dolgi so 1,5 do 5 cm in 0,7 do 2,7 cm široki. Skledica sega do 1/3 ali 1/2 dolžine plodu. Sveži plodovi so vzdolžno temno progasti. Skupni pecelj plodov je 2 do 6 cm dolg. Kalivost semen je 60 do 70%. Dob cveti istočasno z olistanjem aprila in maja (kasneje kot bukev), plodovi dozorijo koncem septem­bra in v začetku oktobra.

Dob raste sprva tako hitro kot bukev, potem pa počasneje. Doseže starost 500 do 1000 let in spada skupaj s tiso med drevesa z najvišjo starostjo v Evropi. Rodnost doseže v sestoju po 80. letu, na samem po 50. in kot drevo iz panja po 20. letu.

Kot večina hrastov je precej svetlobna vrsta. Najbolje uspeva na globokih peščenih, ilov­natih ali glinenih tleh z nihajočo gladino podtalnice od 2 do 0 m. Občutljiv je na pomladanske pozebe, dobro pa prenaša poletno vročino in sušo. Na optimalnih rastiščih, to je na rečnih na­plavinah z nihajočo podtalnico, tvori čiste sestoje. Najkvalitetnejša oblika takih sestojev je razvita v Slavoniji. Med debli doba rastejo tudi zelo kakovostna drevesa bresta (vez) in ostro plodnega jesena. Na nekoliko dvignjenih tleh z nižjo podtalnico se dobu pridružita še gaber in graden. Na suhih in plitvih tleh ga nadomešča graden ali cer.

Les (dobovina) je srednje težak in trd. Njegova največja odlika je velika obstojnost in pravilna tekstura. V slavonskih gozdovih zagotavljajo kvaliteto z vzdrževanjem enakomerne rasti, s čimer dosežejo enotno širino branik 3 mm. Uporabnost je vsestranska: za gradnjo ladij in mostov, za izdelavo sodov, parketa, zunanjega in notranjega pohištva, furnirja itd. Dob go­jijo tudi kot parkovno drevo.

Rod: Quercus L. - hrast

Listopadna ali vednozelena drevesa, redkeje grmi. Listi so pernato deljeni ali enostavni, kratkopecljati in premenjalni. Moški cvetovi so v visečih mačicah, ženski pa posamez ali po 2 skupaj ali po več v kratkih klasih. Moški cvetovi so preprosto zgrajeni, sestavljeni iz 4 do 9 lističev cvetnega odevala in 2 do 15 prašnikov. Ženski cvetovi so sestavljeni iz 6 (3 do 9) lističev cvetnega odevala in iz plodnice s 3 ali 4 brazdami ter 6 semenskimi zasnovami, od katerih se razvije v seme 1 sama. Plodovi so oreški (želod), ki jih na spodnji strani obdaja skledica, obrasla z luskastimi ali jezičastimi izrastki. Zaradi čreslovin so neužitni, primerni pa za krmljenje svinj. Koreninski sistem hrastov se razvija z glavno (srčno) korenino in močnimi ter globokimi stranskimi koreninami. K hrastom spada približno 450 vrst. Pri nas jih raste sedem.

Castanea sativa Mill. (Castanea vesca Gacrtn.)- pravi kostanj, domači kostanj

Prvotna domovina pravega kostanja so Mala Azija in nekatere sredozemske dežele. Od tam se je že v antičnem obdobju razširil proti severu, k čemur je pripomoglo tudi širjenje vinske trte. Danes ga dobimo v velikem delu Evrope do južne Skandinavije in v severni Afriki.

Na področju bivše Jugoslavije je kostanj kot samonikla rastlina zastopan predvsem v dveh območjih: slovensko-hrvaškem na severozahodu in makedonskem na jugovzhodu. Vmes so manjša nahajališča, popolnoma pa manjka v panonskem predelu.

Zraste do 30, izjemoma do 40 m visoko. Prsni premer doseže do 3 m. Kot samotno drevo ima gosto in široko krošnjo. V sestoju razvije bolj ali manj ravno deblo s skromnejšo krošnjo. Koreninski sistem se najprej razvije s srčno korenino, kasneje pa z močnimi in globokimi stranskimi koreninami, podobno kot pri hrastu. Skorja je pri mlajših drevesih olivno rjava in gladka, kasneje vzdolžno brazdasto razpoka. Poganjki imajo premenjalne popke v 5 redeh. Končni popek je 1 (pri hrastu po več skupaj) in večji od stranskih. Listi so jajčasto suličasti, do 18 cm dolgi z 0,5 do 2,5 cm dolgim pecljem. Listna ploskev je ostro žagasto napiljena.

Cveti pozno, junija in julija. Moški cvetovi so po 3 skupaj v pokončnih do 30 cm dolgih klasih. Ženski cvetovi so po 3 do 7 v skupnem ovoju na spodnjem delu istega socvetja. Rodnost se pojavi pri prosto rastočih drevesih po 20 do 30 letih, v sestoju po 40 do 50 in pri panjevih, drevesih že po 6 letih. Plodovi dozorijo oktobra in novembra. Skledica se tedaj odpre s 4 lo-putami, podobno kot pri bukvi, in odpade skupaj s plodovi. Kalivost je 60 do 70% in traja kot pri bukvi do pomladi. Semena kalijo 4 do 6 tednov po setvi. V prvem letu zraste do 10 cm in do tretjega leta do 0,5 m. Do 10. leta raste razmeroma počasi, potem pa hitreje in pri 50 letih zraste do 25 m. Ima veliko sposobnost obnavljanja iz štorov.

V ekološkem pogledu je kostanj vezan na toplejše podnebje z daljšo (6 do 7 mesecev) vegetacijsko dobo. Ne prenese pomladanskih pozeb in zgodnjega jesenskega mraza. V podnebnem pogledu bi bile za kostanj najugodnejše primorske lege, vendar je tu zaradi apnenca razmeroma redek. Kostanj namreč ne prenaša apnenca, uspeva pa na kislih silikatnih tleh, na apnencu pa le, če je ta prekrit z debelo plastjo rdeče prsti. Dobro uspeva tudi na flišu. Pravi kostanj je po svetlobnosti med bukvijo in hrasti.

V Sloveniji so večja kostanjeva območja v Brdih, v manjšem obsegu na Krasu (Kostanjevica), sicer pa v vzhodni Sloveniji od Bele krajine preko Zasavja in Haloz ter Slovenskih goric do Mure. Ločeno območje kostanja je tudi na Gorenjskem od Ljubljane do Kranja. Kostanj najpogosteje raste z gradnom (Querco-Castanetum), pa tudi z rdečim borom in smreko, manj pa z bukvijo. V grmovni plasti prevladuje borovnica, v pritlični pa številni mahovi.

Les je srednje trd in slabo elastičen. Je dobro cepljiv in obstojen tako na suhem kot v vodi. Glavni izdelki so električni drogovi, železniški pragovi, vinogradniški koli ipd. Plodovi imajo veliko hranilno vrednost. Cvetovi so pomembna čebelja paša. Kostanj je po drugi svetovni vojni po vsej Evropi močno prizadel kostanjev rak.

Rod: Castanea Mill.- kostanj

Listopadna drevesa in grmi z močno in razpokano skorjo. Listi so enostavni, žagasto nazobčani in premenjalni. Cvetovi so v klasastih pokončnih socvetjih; večji del socvetij zavzemajo moški cvetovi: ženski so pri dnu ali redkeje tvorijo samostojne klase. Plodovi so oreški (kostanji) z bleščeče rjavo lupino in 1, redkeje 2 semenoma. V gosto bodičasti skledici (ježici) so običajno po 3 plodovi, redkeje po 2 ali 1 sam. Rod vključuje okoli 14 vrst v zmernem področju severne poloble.

Fagus sylvatica L.- bukev

Prava evropska vrsta. Severna meja areala poteka preko južne Skandinavije, vzhodna: od Poljske (Visla) in ob vzhodnem obrobju Karpatov do Krima in Kavkaza. Na jugu poteka preko Male Azije, južnega dela Balkanskega polotoka (do srednje Grčije), Italije in Korzike do severozahodne Španije. Od tu se bukev razprostira po vsej zahodni Evropi, vključujoč del Anglije do Danske in Skandinavije na severu. Čeprav na tem velikem prostoru bukev taksonomsko ni enotna in jo lahko razdelimo na več podvrst ali vrst, jo bomo obravnavali enotno, torej kot Fagus sylvatica s. l. (sensu latiore, lat. = v širšem smislu).

Zraste do 40, izjemoma do 50 m visoko in 1 do 2 m v debelino. Krošnja je gosta, deblo v večini primerov bolj ali manj ravno, pogosto razvito do vrha. Posebno obliko ima planinska (subalpinska) bukev, ki je nižje rasti s sankasto upognjenim spodnjim delom debla. V skrajnih primerih je razvita kot grm. Bukev ima zelo gost, srednje globok ali plitev koreninski sistem, odvisno od globine in skeletnosti tal. Skorja je pepelnatosiva, tanka in gladka. Samo stare bukve, zlasti če so debla izpostavljena soncu, imajo skorjo debelejšo in razpokano podobno kot hrast. Bukovi skorji je včasih zelo podobna gabrova (beli gaber) in javorjeva (gorski javor). V tem primeru jo prepoznamo po prečnih gubah, ki so po tistih delih debla, kjer so bile veje. Značilni so tudi za debelino prsta veliki, okrogli izrastki na skorji; to so »ugasli« popki, ki se niso uspeli razviti v veje.

Bukove veje so razmeroma tanke in obrnjene navzgor. Tudi poganjki so tanki (3 mm), na njih so premenjalno, v 2 redeh nameščeni popki oziroma listi. Popki so podolgovati, tanki in šilasti, dolgi do 1,5 cm, rjave barve z okoli 20 zaščitnimi luskami, razporejenimi v 4 redeh. Ko iz popka izrašča poganjek, ostane na tem mestu okrog in okrog vejice nagubana sled odpadlih zaščitnih lusk. S štetjem teh sledi lahko določamo starost vejic oziroma mladih osebkov. Listi so jajčasti, 5 do 12 cm dolgi in 3 do 8 cm široki. Mladi listi in mladi poganjki so rahlo puhasti, listni robovi nežno vejicati. Listi so najprej svetlozeleni, kasneje temnejši.

Bukev cveti istočasno z olistanjem koncem aprila in v maju, odvisno od rastiščnih razmer. Moški cvetovi so na 5 cm dolgem, puhastem peclju, združeni v okroglasta socvetja. Ženski so po 2 skupaj na kratkem peclju. Plodovi se razvijejo v zaprti skledici (bukvici), ki je poraščena z gostimi, ozkojezičastimi, mehkimi bodicami. Velika je 13 do 35 mm in v njej se razvijejo po 2 do 3 plodovi (žir), dolgi okoli 15 mm. Plodovi dozorevajo od konca septembra do začetka novembra in izpadejo iz skledic, ki kmalu zatem odpadejo tudi same. V plodovih je običajno eno samo seme. Kalivost znaša okoli 65% in traja do prve pomladi. Prvi obrod se pojavi med 40. in 60. letom.

Bukova klica ima značilno ledvičasto oblikovana klična lista, ki sta nasprotna in metuljasto razprta. Od vznika raste bukev sprva počasi, zlasti če je v gosti senci ali v višjih in hladnejših legah. V normalnih razmerah zraste v 20. letu starosti do 3 m, v izjemnih primerih pa komaj 20 cm. Ko se prebije iz goste sence v prostor z več svetlobe, raste razmeroma hitro in svojo največjo višino doseže okoli stotega leta. Doživi 200 do 300 let.

Uspešno preživetje v gosti senci priča, da je bukev senčna vrsta. V tem pogledu prekaša tudi beli gaber in druge listavce. Tudi sama daje gosto senco, saj so ugotovili, da s svojimi listi tla pod seboj kar 8-krat prekriva.

Bukev razmeroma dobro prenaša zimski mraz, slabo pa - zlasti njen pomladek - pomladanske pozebe in daljše suše. Tanka in gladka skorja je občutljiva za sončno pripeko. Najbolje uspeva na svežih, humoznih rastiščih, nevtralne ali rahlo kisle reakcije. Glede talne in zračne vlage jo lahko primerjamo z jelko in smreko, vendar prenese bolj suh in topel zrak. Opisane lastnosti omogočajo bukvi, da je široko razširjena. Manj je zastopana v Panonski nižini in povsem odsotna z ozkega pasu Jadranskega primorja. V navpični smeri sega od 100 do 2000 m visoko. V spodnjem delu se navezuje na gozdove gradna in gabra, v zgornjem pa na sestoje rušja oziroma smreke in macesna. V nižinah ne prenaša poplavnih rastišč hrasta doba ali (v času brstenja) nizkih jutranjih temperatur v gradnovih združbah.

V Sloveniji je bukev najpogostejša drevesna vrsta in je splošno razširjena, razen v poplavnih področjih Pomurja in Podravja ter v Primorju, kjer jo nadomešča predvsem vegetacija gabrovca s travo ojstrico. Ker leži Slovenija na stičišču vsaj 4 velikih geografskih enot (Sredozemlje, Dinaridi, Alpe, Panonska nižina) z različnimi podnebnimi vplivi, so tudi bukovi gozdovi izre-dno raznoliki. Tako so npr. pod vplivom toplih in vlažnih vetrov na obmorski strani Dinaridov nad pasom gabrovca z ojstrico razviti submediteranski bukovi gozdovi (Seslerio-Fagetum), po gričevnatih predelih, zlasti na Notranjskem in Dolenjskem predgorski (Hacquetio- Fagetum in Querco-Fagetum) in v sredogorju predalpski (Abieti-Fagetum praealpinum) in dinarski (Abieti-Fagetum dinaricum).

Od pomembnejših drevesnih vrst, ki se nahajajo v bukovem vegetacijskem območju, moramo omeniti: graden, dob, beli gaber in ostrolistni javor v spodnjem delu, jelko, gorski javor, gorski brest in veliki jesen v osrednjem delu ter smreko in macesen v zgornjem (samo v Alpah).

Bukev je zaradi pogostnosti in velikih dimenzij gospodarsko ena najpomembnejših drevesnih vrst. Les je razmeroma trd, težak in elastičen, vendar neobstojen. Ustrezno prepariran in obdelan je široko uporaben: od železniških pragov do furnirjev, vezanih plošč in galanterijskih izdelkov. Les ima veliko ogrevno moč. V preteklosti so iz njega s sežiganjem pridobivali pepeliko za steklarske obrate (glažute), še danes pa tu in tam pridobivajo kakovostno bukovo oglje. Iz žira lahko dobimo jedilno olje. Užitni so tudi mladi listi in popki, ki vsebujejo veliko vitamina C, surovi, nepredelani plodovi pa so strupeni. Bukev je zelo cenjena tudi v parkih in drevoredih.

Rod: Fagus L.- bukev

Visoka, listopadna drevesa z gladko skorjo. Listi premenjalni, pecljati, celorobi ali na robovih valoviti ali rahlo napiljeni. Moški cvetovi so v kroglastih, dolgopecljatih socvetjih. Ženski cvetovi po 2 skupaj na kratkem in debelem peclju. Cvetno odevalo je sestavljeno iz 4 do 6 ščetinastih listov, ki se ob zrelosti plodov razvijejo skupaj s cvetiščem v značilno bodičasto skledico (bukvica). V njej se razvijejo po 2 ali 3 plodovi (žir), ki so bleščeče rjave barve in na prerezu trikotni. Skledica se ob zrelosti odpre s 4 loputami. K bukvam spada 10 vrst v zmernem področju severne poloble.

Družina: Fagaceae - bukvovke

Predvsem drevesa, redkeje grmi. Družina je razširjena na severni in južni polobli ter v tropih. Listi enostavni z odpadljivimi prilisti. Cvetovi so enospolni in enodomni. Moški cvetovi imajo 5- do 8- števno enojno cvetno odevalo in 4 do 15 prašnikov. Ženski cvetovi imajo po 6 listov cvetnega odevala in 3 plodnice. Plodovi so posamič ali po 2 do 3 v skledici, ki nastane iz podpornega ovoja socvetja in obdaja plod samo delno (»kapica« pri hrastih) ali pa popolnoma in se v tem primeru odpira z več loputami (bukvica pri bukvah in ježica pri kostanjih). Opraševanje je z vetrom.

Corylus avelIana L.- navadna leska

Razširjena je po vsej Evropi in severozahodni Afriki. Sega do 1600 m nadmorske višine.

Je do 5 m visok grm ali do 10 m visoko drevo, debelo do 20 cm. Listi so do 10 cm dolgi in skoraj ravno toliko široki, z dvakrat ostro napiljenim listnim robom. Cveti pred olistanjem februarja ali marca in je v tem pogledu med najzgodnejšimi vrstami. Plodovi dozorijo septembra in takoj odpadejo.

Leska je široko razširjena v hrastovih in bukovih gozdovih. Raste predvsem na svežih, globokih in rodovitnih tleh. V ekološkem pogledu je pomembna v sestavi gozdnih robov in kot pionirska vrsta pri zaraščanju opuščenih kmetijskih površin. S steljo ugodno vpliva na tla. Plodovi so kot hrana znani že iz bronaste dobe. Vsebujejo do 50% maščob. Les uporabljajo v domači obrti (grablje, koši). V vrtnarstvu gojijo številne sorte zaradi lešnikov in okrasa.

Rod: Corylus L.- leska

Listopadni, precej visoki grmi. Listi so enostavni, premenjalni, v dveh redeh. Moški cvetovi so v visečih mačicah in se pojavijo že jeseni, ženski ostanejo tudi med razcvetom v cvetnih popkih, iz katerih štrlijo le rdeče brazde. Plodovi (lešniki) so oreški, obdani z zelenolistnim ovojem. V Evropi, Aziji in Severni Ameriki uspeva 15 vrst.

Ostrya carpinifolia Scop., gabrovec, črni gaber

Razširjen je od južnih predelov Alp, preko Apeninskega in Balkanskega polotoka ter Male Azije do Kavkaza. Zraste do 17 (20) m visoko in do 0,5 m v debelino. Koreninski sistem je dobro razvit, z globokimi stranskimi koreninami. Skorja je pri mlajših osebkih podobna jelševi, vendar z značilno zavitim vzorcem ozkih razpok. Pri starejših je po temni barvi in po razpokanosti podobna hruškini. Listi so podobni gabrovim, ločijo se po številu stranskih žil (15 do 18 parov), ki se na koncu vilasto končajo. Moški cvetovi so v visečih, do 12 cm dolgih mačicah. Ženski se razvijejo na letošnjih poganjkih na 3 do 6 cm dolgih mačicah.

Gabrovec je kserotermofilna vrsta, vendar razmeroma dobro prenaša senco. Zato ga dobimo v raznih hrastovih in deloma bukovih gozdovih, vendar na toplih apnenčastih ali dolomitnih rastiščih. Značilna združba, ki je v Sloveniji zlasti na Krasu dobro razvita, je združba gabrovca s travo ojstrico (Seslerio-Ostryetum).

Les gabrovca je težak in trd, zato se uporablja za lesene dele nekaterih strojev, za orodje in v kolarstvu. Ima tudi veliko ogrevno moč. Zelo dobro se obnavlja iz štorov.

Rod: Ostrya Scop.- gabrovec, črni gaber

Listopadna drevesa, podobna gabrom; od njih se ločijo po tem, da se moški cvetovi pojavijo že jeseni, plodovi pa so v mešičkasto napihnjenern »krovnern listu«. Vsega je 7 vrst v Evropi, Aziji in Ameriki.

Carpinus orientalis MiII. (C. duinensis Scop.)- kraški gaber, gabrič

Areal ima od srednje in južne Evrope, preko Male Azije in Kavkaza do Irana. Zraste kot grm ali kot do 15 m visoko drevo. Listi so podobni listom belega gabra, vendar manjši, 2,5 do 6 cm dolgi. Tudi plodovi so manjši, 3 do 5 mm veliki in ležijo na krovnih luskah, ki niso krpate, ampak po robovih ostro in bodeče napiljene.

Kraški gaber je termo-, ksero- in kalcifilna vrsta. Razširjen je predvsem na degradiranih kraških rastiščih, kjer tvori v nekaterih predelih submediterana in deloma evmediterana velike površine grmiščne vegetacije, združbe Carpinetum orientalis, v kateri so še: mali jesen, puhasti hrast, trikrpi javor, cer, koprivovec, rešeljika, skorš, ruj, kalina, črni trn, rumeni dren, primorski brin itd.

V omenjenih predelih, kjer ni boljših gozdov, je kraški gaber pomembna gospodarska vrsta za kmečko prebivalstvo. Uporablja se predvsem za vinogradniške kole in za drva. Ekološko je pomemben v varovalnih gozdovih, ki preprečujejo erozijo.