Ima zelo velik areal (evrihorna vrsta), toda omejena rastišča (stenotopna vrsta). Raste od Norveške (64° sev. širine) in Finske ter Anglije, Španije in severne Afrike do osrednjih delov Sibirije.
Zraste do 25 m, deblo je bolj ali manj ravno do vrha. Krošnja je jajčasta do stožčasta. Koreninski sistem je dobro razvit, z več stranskimi koreninami. Skorja je temnorjava, na mladih poganjkih zeleno rjava in spomladi močno lepljiva. Tudi listi so lepljivi. Listna ploskev skoraj okrogla ali jajčasta s prisekanim vrhom, 4 do 10 cm dolga. Moške mačice so v zrelem stanju 5 do 6 cm dolge in viseče po 3 do 4 skupaj. Ženska socvetja so majhni pokončni klaski, ki se pojavijo že jeseni. Cveti zgodaj, februarja in marca. Plodovi dozorijo septembra ali oktobra in izpadejo iz olesenelega »storžka« šele naslednje leto februarja in marca. Kaljivost znaša okoli 25 %. Od 5. do 20. leta raste črna jelša zelo hitro, kasneje, ko so značilni bogatejši obrodi semen, pa počasneje. Uspešno se razmnožuje tudi s potaknjenci in dobro obnavlja iz štorov.
Črna jelša je pretežno nižinska vrsta in značilna za obrežja z visoko podtalnico ter občasno zastajajočo poplavno vodo. Tu oblikuje sestoje z dobom, ki nas nekoliko spominjajo na tropske nižinske gozdove, saj tu srečujemo še številne vzpenjalke: divji hmelj, srobot, divjo trto idr. Na takih rastiščih črna jelša bujno uspeva, zlasti ker živi v simbiozi s koreninskimi bakterijami (aktinomicetami), ki vežejo elementarni dušik. Zato je črna jelša z beljakovinami ena najbogatejših drevesnih vrst in s svojo steljo zelo izboljšuje tla.
Les je rdečkasto bel, na zraku pordeči. Je srednje trd in srednje elastičen, neobstojen in majhne ogrevne moči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar