Areal je večji kot pri gorskem javorju, saj sega od Pirenejev, preko Francije, srednje Italije, Balkana in Male Azije do Kavkaza. Severna meja poteka preko južne Norveške, srednje Švedske in Finske do Urala.
Zraste do 35 m visoko in do 1 m v debelino. Koreninski sistem ima močne stranske korenine. Skorja je v mladosti rumenkasto rjava ali sivkasta in gladka, kasneje vzdolžno razpoka v temnosive, drobne luske, ki pa ne odpadejo kot pri gorskem javorju. Krošnja je gosta, jajčasta ali skoraj okrogla. V sestoju oblikuje ravno, vitko deblo. Listi so tolikšni kot pri gorskem javorju, imajo pa koničasto priostrene in grobo nazobčane listne krpe. Iz odtrganih listov ali pecljev se cedi bel sok (ime). Ostrolistni javor cveti 10 dni pred olistanjem, aprila ali maja.
Plodovi imajo perutki pod kotorn, večjim od 90° in manjšim od 180°. Klica je podobna kot pri gorskem javorju, loči pa se po prvih navadnih listih, ki niso grobo nazobčani, temveč skoraj celorobi oziroma z malo zobci.
Ostrolistni javor je bolj razširjen v severni in srednji Evropi kot pri nas. Raste v nižinskih hrastovih gozdovih pa tudi v montanskih bukovih, skupaj z gorskim javorjem, velikim jesenom in ostalimi vrstami. Glede tal je nekoliko skromnejši od gorskega javorja in manj občutljiv za pozebe. Les je na prostem obstojnejši, se lepo polira in ga med drugim uporabljajo tudi za glasbila. Ima veliko ogrevno moč. V parkih in drevoredih je precej pogost, zlasti zaradi jesenske rumeno rdeče barve listov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar