Peterolistna vinika / PARTHENOCISSUS QUINQUEIFOLIA (L.) PLANCH.

Peterolistna vinika je do 20 m visoka listopadna vzpenjavka. Mladi poganj­ki in brsti so spomladi rdeči, vitice 3-7 cm dolge in imajo 5-12 stranskih vejic, na koncu katerih so vedno razvite ploščate oprijemalne ploščice, s katerimi se oprijemlje podlage. Listi so premenjalno nameščeni in dlanasto sestavljeni iz 5 lističev (od tod njeno vrstno ime). Ti so eliptični do narobe jajčasti, 4-10 cm dolgi, zašiljeni, po robu grobo nažagani, zgoraj temno ze­leni in brez leska, spodaj modrikasto zeleni. Jeseni se lepo rdeče obarvajo. Cvetovi so dvospolni, drobni, zelenkasti in združeni v sestavljene grozde. Iz njih se razvijejo plodovi, 5-7 mm debele, modročrne, malo sočne in nekoliko poprhnjene jagode, ki vsebujejo po 2-3 semena. Plodovi do­zorijo septembra ali ok­tobra in lahko še dolgo v zimo ostanejo na vejah.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti julija in avgusta.

Rastišče

Njeno gojenje ni zahtev­no, saj je prilagodljiva vrsta. Gojimo jo lahko na različnih vrstah tal, najbolje raste na  globo­kih, svežih do vlažnih in dobro odcednih tleh. Dobro uspeva tako na sončnih kot senčnih me­stih, zelo dobro prenaša nizke temperature, one­snažen mestni zrak in sol ter nasploh mestno okolje.

Razširjenost

Naravno je razširjena v velikem delu Severne Amerike. Po vsej Sloveniji je zelo pogosta okrasna vrsta, ponekod raste tudi podivjano.

Uporaba

Zaradi hitre rasti in sposobnosti hitrega preraščanja večjih površin ter za­radi lepo obarvanih jesenskih listov je priljubljena okrasna vzpenjavka. Izredno lahko jo je vegetativno razmnoževati s potaknjenci skoraj ves čas vegetacije. Sposobna se je dobro obnavljati in dobro prenese vsakršno rez. Njeni plodovi so pozimi dobrodošla hrana za ptice in čeprav njihov okus ni najboljši, so užitni tudi za ljudi. Skoraj vsi rastlinski deli imajo tudi ne­kaj zdravilnih lastnosti, hkrati pa lahko stik z listi pri občutljivih ljudeh povzroči vnetje kože. Skupaj je v rodu znanih 15 vrst, pri nas enako pogosto kot peterolistno sadimo podobno navadno viniko (P. inserta (Kerner) Fritsch) iz Severne Amerike. Prepoznamo jo po spomladi zelenih (ne rdečih) mladih poganj­kih in brstih ter viticah, ki imajo samo 2-5 stranskih vejic brez ploščatih prijemalk na konceh. Listi so podobni, le včasih nekoliko večji. Še tretja pri nas pogosta vrsta je veitcheva ali trirogljata vinika (P. tricuspidata (Sieb. et Zucc.) Planch.), do 20 m visoka, izredno hitro rastoča listopadna vzpe­njavka iz Kitajske in Japonske. Njeni listi so dlanasto krpati s 3 krpami, jeseni pa izjemno lepo pordečijo in porumenijo. Spada med najlepše in najpogostejše okrasne vzpenjavke in je zelo primerna za prekrivanje fasad in večjih površin, dobro prenaša mestno okolje in klimatske ekstreme. Po­gosto sajena sorta je 'Veitchii Boskoop' . 

Peterolistna vinika

Peterolistna vinika - obarvana v rdeče

Čistilna kozja češnja / RHAMNUS CATHARTICUS L

Čistilna kozja češnja je do 3 m visok listopadni grm ali do 8 m visoko dre­vo. Krašnja je razvejena in nepravilna, poganjki pa se večkrat preobrazijo v trne. Koreninski sistem je globok. Skorja na mladih poganjkih je siva, bleščeča in gladka, pozneje temno rjava in se na debelejših debelcih, podo­bno kot pri češnji, lupi v obliki vodoravnih pasov. Značilni rjavočrni brsti so podolgovati in zašiljeni, nameščeni navzkrižno in prilegli k poganjku. Vršnega brsta navadno ni, nadomešča ga trn. Listi so enostavni, eliptični do okroglasti, topi ali priostreni, 3-6 cm dolgi in do 3 cm široki ter po robu nazobčani. List ima 3-4 pare lokasto upognjenih žil. Cvetovi so enospolni, zelo redko dvospolni, 4-5 mm široki, 4-števni, imajo tudi venčne liste, so zelenkasti, drobni in rastejo v šopkih po 2-8. Koščičasti plod je okroglast, 6-8 mm debel, sprva ze­len, zrel pa črn in bleš­čeč. Vsebuje 3-4 podel­govata temna semena in je nekoliko strupen.

Cvetenje

Dvodomna, redko eno­domna in žužkocvetna vrsta, cveti maja in junija.

Rastišče

Najraje ima globoka, sveža in nekoliko bazič­na tla na apnencu, raste tudi na večini drugih vrst tal. Ustreza ji stal­na vlaga, dobro prenese sušo, ne prenese pa dol­gotrajne poplavljenosti. Za rast potrebuje precej toplote, vendar je mraz ne prizadene hitro. Je svetloljubna do polsve­tloljubna vrsta, ob moč­ni zasenčenosti najprej preneha roditi, nato od­mre. Raste počasi in lah­ko doživi starost 100 let.

Razširjenost

Avtohtono raste skoraj po vsej Evropi, v severni Afriki, zahodni Sibiriji ter v zahodni in srednji Aziji. Podivjano raste tudi v vzhodnem delu Severne Amerike. Naravno je razširjena po skoraj vsej Sloveniji, največkrat raste po suhih in svetlih hrastovih gozdovih, po gozdnih robovih, po grmiščih in vlažnih rastiščih ob rekah in potokih.

Uporaba

Čistilna kozja češnja je pomembna graditeljica gozdnega roba in omejkov ter je vir hrane za številne gozdne živali, lahko tudi varuje tla pred erozijo. Z nezrelimi plodovi so nekoč barvali na rumeno, z zrelimi na zeleno, s skorjo pa so rumeno, zeleno in rjavo barvali tkanine, usnje, papir in les. Iz nezrelih plodov pridobivajo slikarsko zeleno barvo za akvarele. Les je trd, težek in žilav, nekoč so ga uporabljali v strugarstvu in za izdelavo manjših predmetov, na primer cevi za pipe. Je znana zdravilna rastlina, izvlečki iz plodov in skorje delujejo kot izredno učinkovito odvajalo in diuretik, v ljudski medicini pa so skorjo uporabljali za zdravljenje kožnih bolezni. Pri uporabi je potrebna previdnost. Rastlina je namreč tudi strupena, saj uživanje prevelike količine jagod lahko povzroči bruhanje, drisko in vnetje ledvic. Uporaba v okrasne namene je redka, včasih s čistilno kozjo češnjo zasajajo žive meje. 

Čistilna kozja češnja

Čistilna kozja češnja

Navadni derak / PALIURUS SPINA – CHRISTI MILL

Navadni derak ali navadni bodčec je do 5 m visok listopadni grm ali manjše drevo z gosto razraščeno krošnjo in cikcakasto upognjenimi vejami. Mladi poganjki so dlakavi. Prilista vsakega lista sta spremenjena v trna, od kate­rih je eden raven, drugi ukrivljen. To je naša najbolj trnata lesnata rastlina. Koreninski sistem je dobro razvit in lahko prodre globoko v skalne razpo­ke. Listi so premenjalno razporejeni, enostavni, jajčasti do eliptični, nesi­metrični, trižilnati, 2,5-5 cm dolgi in do 1,5 cm široki, zgoraj goli in blešče­či, spodaj goli ali ob žilah, ki so značilno lokasto upognjene, rahlo dlakavi. Cvetovi so dvospolni, rahlo dišeči, drobni, 5-števni, rumeni in združeni v socvetja, plodovi pa so suhi, 2-2,5 cm široki, sprva zelenorumeni, pozneje pa rjavi, sploščeni oleseneli oreški, obdani s ploščatim obročkom, ki kot disk obdaja plod.

Cvetenje

Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti od maja do avgusta.

Rastišče

Navadni derak je skrom­na in odporna vrsta. Prenaša vročino in sušo, vendar potrebuje veliko svetlobe in le redko uspe­va v polsenci. Čeprav po nekaterih navedbah iz literature dobro prenaša nizke temperature, ga v notranjosti Slovenije ne najdemo. Zelo dobro se obnavlja iz panja. Naj­večkrat raste na vročih, suhih, kamnitih rastiš­čih, po  grmiščih in red­kih gozdovih, skupaj z drugim (sub)mediteran­skim rastjem.

Razširjenost

Naravno je razširjen v vsem Sredozemlju, na Balkanskem polotoku, v Za­kavkazju, Iranu, na Himalaji in vse do Kitajske. Samoniklo uspeva tudi v Sloveniji, največ v Koprskih brdih do Črnega Kala, pogost je v Vipavski dolini in Goriških brdih in zelo redek na Krasu. V notranjosti Slovenije ga ne najdemo.

Uporaba

Zaradi močnih korenin in skromnih potreb je pomemben kot pionirska vrsta, ki marsikje gradi goste in težko prehodne sestoje, varuje tla pred erozijo in jih utrjuje. Včasih ga uporabljajo za zasajanje težko prehodnih živih mej in ograj okrog kraških pašnikov. Ponekod uživajo njegove sveže ali posušene nedozorele plodove, ki s svojim kiselkastim okusom nekoliko spominjajo na suha jabolka. Skoraj vsi rastlinski deli vsebujejo nekaj zdra­vilnih učinkovin, seme naj bi na primer uporabljali za zdravljenje pljučnih bolezni. Rezultati zadnjih raziskav so pokazali, da derakovi ekstrakti zelo učinkovito znižujejo holesterol in trigliceride v krvi. Poleg naštetega je na­vadni derak zelo medovita rastlina. Ker je navadni derak pogosta vrsta tudi na Bližnjem vzhodu, naj bi bila po eni od interpretacij Kristusova trnova krona izdelana prav iz njegovih vej. Od tod izhaja tudi včasih uporabljeno ime Kristusov trn, zato ga ponekod zasajajo ne samo kot okras, ampak tudi iz verskih razlogov. Skupaj je znanih 8 vrst derakov, ki rastejo od južne Evrope do vzhodne Azije, obravnavana vrsta je edina, ki v Evropi raste avtohtono. 

Navadni derak

Navadna trdoleska / EUONYMUS EUROPAEA L

Navadna trdoleska, tudi farške ali škofove kapce ali čeplenik, je listopadni grm ali manjše, do 6 m visoko listopadno drevo z redko in presvetljeno krošnjo. Koreninski sistem je površinski in srednje močno razvit. Skorja na poganjkih je zelenkasta, poganjki so pogosto štirirobi in imajo vzdolž vsakega roba bolj ali manj izrazito plutasto obrobo. Na starejših debelcih je skorja rjavkasta in vzdolžno razpokana. Brsti so zašiljeni, drobni in zeleni, luskolisti rdečkasto obrobljeni. Listi so navzkrižno razporejeni, enostavni, suličasti ali podolgovato jajčasti, goli, do 10 cm dolgi in do 4 cm široki. Cvetovi so dvospolni, 4-števni, zelenkasto beli, drobni in slabo opazni, združeni so v 3- do 9-cvetne pakobule. Plodovi dozorijo avgusta ali septembra, plod je 1-1,3 cm široka, štiriroba, štiripredalasta, živo rdeča glavica s sprva mesnatim, pozneje usnjatim osemenjem. V vsakem predalu je po eno jajčasto, z oranžnim semenskim ovojem obdano seme.

Plodovi trdoleske

Cvetenje
Enodomna in žužkocvetna vrsta, cveti aprila ali maja, hkrati z olistanjem.

Rastišče
Dobro raste na svežih, globokih, bogatih, peščenih ali ilovnatih, največkrat nevtralnih tleh na apnencu. Na vlažnejših tleh izredno hitro prirašča, na suhih rastiščih pa močneje cveti in rodi. Za rast potrebuje nekoliko več poletne toplote in velja za mezofilno vrsto. Zimski mraz prenaša dobro.

Razširjenost
Naravno je razširjena v večjem delu Evrope, razen v severni Evropi in v večini Španije, razširjena je tudi na Kavkazu. Po vsej Sloveniji je eden najpogostejših avtohtonih grmov, raste od nižin do gorskega pasu, najdemo jo v gozdovih, največkrat hrastovih, po gozdnih robovih, kamnitih pobočjih, logih, rečnih obrežjih in omejkih.

Uporaba
Navadna trdoleska je pomemben gradnik gozdnega roba. Listi se jeseni zelo lepo rdeče obarvajo, živo rdeči plodovi pa ostanejo na golih vejah še dolgo v zimo. Zato trdoleska v gozdu pomeni estetsko popestritev. Ima nekaj pionirskih lastnosti, zato je uporabna za utrjevanje nestabilnih rastišč, na primer obcestnih brežin. Sadimo jo lahko tudi kot okrasni grm, med več znanimi sortami je še zlasti lepa 'Red Cascade' s številnimi in gostimi plodovi. Množimo jo poleti z delno olesenelimi potaknjenci ali jeseni s semeni. Pogostejšo uporabo v hortikulturi verjetno preprečuje njena strupenost, saj so vsi deli rastline, še zlasti plodovi in semena, močno strupeni. Les je uporaben v strugarstvu za izdelavo vreten, pip, zobotrebcev, špil za klobase in za pridobivanje kakovostnega risarskega oglja. S plodovi so nekoč barvali rumeno, z maslom zmešane zmlete plodove so uporabljali kot mazilo proti ušem. Nekatere dele rastline so uporabljali tudi v ljudskem zdravilstvu, vendar zaradi strupenosti kakršnokoli uporabo odsvetujemo.

Navadna trdoleska

Navadni kloček / STAPHYLEA PINNATA L.

Navadni kloček ali divji orešek je do 5 m visok listopadni grm ali manjše drevo z redko, presvetljeno krošnjo. Ima dobro razrasel koreninski sistem. Skorja je sivkasta, na debelejših debelcih ima ozke vzdolžne bele proge. Poganjki so okroglasti, zeleni in gladki, brsti navzkrižno razporejeni, zašiljeno jajčasti, zelenkasti ali rdečkasti. Na vrhu poganjka pogosto rasteta po dva brsta, ker vršni brst zakrni ali ker je na njegovem mestu prejšnje leto izraščalo socvetje. Listi so lihopernato sestavljeni iz 5-7 lističev; ti so podolgovato eliptični, po robu drobno napiljeni. Cvetovi so dvospolni, 5-števni, beli ali rahlo rožnati in združeni v viseča grozdasta socvetja. Plod je dvo ali trodelna, napihnjena, 4-5 cm debela mehurjasta glavica, v kateri so 2-3 trda, rjava, okroglasta semena grahove velikosti, ki vsebujejo precej olja in so užitna. Zrela semena ob tresenju vej v glavicah značilno klokotajo (od tod njegovo ime).

Cvetenje
Enodomna in žužko¬cvetna vrsta, cveti maja in junija.

Navadni kloček

Rastišče
Dobro raste na svežih do vlažnih, bogatih,nevtralnih tleh na apnenčasti matični podlagi. V severnem delu areala je toploljubna vrsta južnih pobočij, v južni Evropi je mezofilna vrsta. Je polsvetloljubna do polsencozdržna rastlina, potrebuje precej poletne toplote, dobro prenaša zimski mraz, slabo pa prenaša sušo.


Razširjenost
Je značilna jugovzhodnoevropska vrsta. Na severu naravno raste še v Švici in v južni Nemčiji, kjer je redka in ogrožena vrsta, na vzhodu je raztreseno razširjena do Male Azije in Kavkaza. Avtohtono raste tudi v večjem delu  Slovenije, vendar se nikjer ne pojavlja množično. Najdemo jo po gozdnih robovih, grmiščih in večkrat tudi v notranjosti gozda od nižin do gorskega pasu, tako v hrastovo-gabrovih kot bukovih in celo jelovo-bukovih gozdovih.

Cvet navadnega kločka

Uporaba
Navadni kloček je v gozdu s svojimi cvetovi, plodovi in zanimivo skorjo prijetna estetska popestritev. Iz enakih razlogov ga ponekod sadijo kot okrasno rastlino, primeren je za sajenje v skupinah ali posamezno. Množimo ga poleti z neolesenelimi ali zelenimi potaknjenci, divjo obliko tudi jeseni s semeni, ki pa zelo nerada vzkalijo. Les je trd in zelo težko cepljiv, podoben gabrovemu ali pušpanovemu. Uporaben je v strugarstvu, primeren je za izdelovanje delov nekaterih glasbil, palic, orodij, cevk za pipe in drugih drobnih predmetov. Iz semen je mogoče pridobivati olje, v prevelikih količinah zaužito seme pa lahko povzroči drisko. Na Kavkazu semena vlagajo v kis, v Švici iz njih kuhajo žganje in pripravljajo liker, ponekod pa verjamejo, da večje število najdenih semen v glavici pomeni veliko sreče v prihodnosti. Na Notranjskem otroci iz semen izdelujejo ogrlice. V rodu kloček je 10 vrst, pri nas se samoniklo pojavlja samo ena. Kot okrasno grmovnico včasih sadimo tudi kavkaški kloček (Staphylea colchica Stev.).

Zvezdasta magnolija / MAGNOLIA STELLATA

Zvezdasta magnolija je do 3 m visok, počasi rastoč listopadni grm, redko tudi majhno drevo z gosto dlakavimi poganjki in gosto raščeno krošnjo. Cvetni brsti so veliki in močno dlakavi. Listi so premenjalno nameščeni, enostavni, ozko eliptični do narobe jajčasti, 4-10 cm dolgi, usnjati in pre­cej trdi, zgoraj temno zeleni in goli, spodaj svetlejši, mrežasto žilnati in prav tako goli. Opojno diše či beli cvetovi se pojavijo še pred olistanjem in po obliki spominjajo na zvezdo (od tod njeno ime), ozki in dolgi čašni in venčni listi so enaki (t. i. tepali) in jih je 12-18, premer cveta je okrog 8 cm. Plod je zelen, nesimetričen in okrog 5 cm dolg, po svoji obliki nekoliko spominja na zvito kumaro in vsebuje semena z oranžnordečim arilusom.

Cvetenje

Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti od kon­ca februarja do začetka aprila.

Rastišče

Je razmeroma prilagodljiva in večinoma prezim­no trdna vrsta, čeprav ji hud zimski mraz lahko uniči cvetne brste. Še pogosteje jo ogroža spo­mladanska pozeba, zato jo je priporočljivo saditi v zavarovane lege med zgradbami ali med dre­vesi. Je polsvetloljubna vrsta, najbolje raste v do­poldanski senci in popol­danskem soncu, ustreza­jo ji hladne lege z dovolj zračne in talne vlage, suše ne mara, potrebuje pre­pustna, a zmerno vlažna, po reakciji nevtralna do kisla, globoka in s hranili bogata tla. Mestno okolje prenaša dobro, slabše ra­ste na zbitih tleh.

Razširjenost

Naravno je razširjena samo na Japonskem, kjer kot endemit raste v obre­čnih gozdovih ob zalivu Ise pri Nagoji na otoku Honšu vse do nadmorske višine 600 m. Zaradi poseljenosti območja je ogrožena in ji lahko grozi celo izumrtje. Na Japonskem jo že stoletja gojijo tudi kot posodovko, v Evropo pa so jo prinesli leta 1877 in je danes pogosta okrasna vrsta. Tudi po vsej Sloveniji jo sadimo kot okrasno rastlino.

Zvezdasta magnolija - cvet

Uporaba
Zvezdasta magnolija je ena najmanjših, a tudi najlepših in najbolj priljub­ljenih vrst magnolij. Je odlična okrasna vrsta za manjše vrtove, potrebuje zelo malo nege in skoraj nič obrezovanja, če jo že obrezujemo, to stori­mo takoj po cvetenju in s tem preprečimo obrezovanje cvetnih popkov, ki bodo zacveteli naslednje leto. Oblikuje lepo in gosto krošnjo, zaradi zgod­njega in bujnega cvetenja je še zlasti primerna za ustvarjanje kontrastov s sajenjem pred temno ozadje ali ob ribnike. Med najbolj priljubljenimi sortami so nekoliko močneje raščena in na pozno slano manj občutljiva sorta 'Royal Star' s snežno belimi, vrstnatimi cvetovi s 25-30 tepali, ki se razprejo nekoliko pozneje kot pri osnovni vrsti, 'Rosea' z rahlo rožnatimi in 'Centennial' z velikimi snežno belimi cvetovi. Sorta 'Scented Silver' cve­ti belo, njen vonj pa spominja na limono. Kuhani mladi listi so užitni.
 

Zvezdasta magnolija