Kranjska kozja češnja - RHAMNUS FALLAX BOISS.

Kranjska kozja češnja je listopadni, močno razvejen in košat okroglast grm, visok do 4 m. Koreninski sistem je dobro razvit in močan, pogosto doseže matično kamnino in prodira v razpoke v njej. Mladi poganjki so sivorjavi, pozneje rdečkasto rjavi in posuti s številnimi svetlimi podolgovatimi lenticelami. Mlade vejice in svež les imajo neprijeten vonj. Brsti so dolgi do 12 mm, podolgovato jajčasti, zašiljeni in temno rjavi. Listi so premenjalno nameščeni, enostavni, eliptični, 7-15 cm dolgi in do 7,5 cm široki, po robu nažagani. Stranske žile, ki jih je 12-20 parov, so močno vtisnjene v listno ploskev, list je na zgornji strani svetlo zelen, gol in bleščeč, pecelj je dolg do 2 cm. Cvetovi so enospolni, moški in ženski so si precej podobni, so drobni, rumenkasti, štiri števni in združeni v skupine po 3-7. Koščičasti plodovi so okroglasti ali hruškasti, do 6 mm debeli, gladki, goli, črni, sočni in strupeni.
Cvetenje
Dvodomna in žužkocvetna vrsta, cveti od maja do julija.

Kranjska kozja češnja

Rastišče
Največkrat raste na tleh, ki so se razvila na apnenčasti ali dolomitni matični podlagi, in je značilna kalcifilna vrsta. Ima široko ekološko amplitudo, rada raste v vlažnih razmerah, kseromorfni listi ji omogočajo tudi rast v sušnih submediterankih razmerah. Odporna je proti nizkim temperaturam. Je polsencozdržna vrsta in v gozdu dobro raste tudi v senci v spodnji plasti.




Razširjenost
Je značilna balkanska vrsta, avtohtono raste od jugovzhodnega obrobja Alp po Balkanskem polotoku vse do Grčije in Bolgarije. Raste tudi v Sloveniji, kjer je zelo pogosta v dinarskem in alpskem svetu, zelo redka pa v submediteranskem in subpanonskem območju. Razširjena je od nižin do gozdne meje, najpogostejša je v gorskem pasu v jelovobukovih in bukovih gozdovih po skalnatih pobočjih, meliščih, soteskah in vrtačah. Ponekod jo najdemo tudi v submediteranskih hrastovih gozdovih.

Uporaba
Na visokem krasu dinarskega sveta je kranjska kozja češnja pionirska rastlina. Z močnimi in razvejenimi koreninami dobro veže nestabilna in skeletna tla na apnenčasti podlagi. Hitro se razraste in razširi po gozdnih posekah in presvetljenih mestih, zato bi jo lahko pogosteje uporabljali za pogozdovanje golih površin, jalovišč in brežin. Skorja vsebuje podobne zdravilne učinkovine kot čistilna kozja češnja, le da je njen učinek še močnejši. Uporabna je v medicini, zato je bilo nekoč zelo razširjeno nabiranje njene skorje. V rodu je skupaj 100-160 vrst, 4 med njimi so avtohtone v Sloveniji. Poleg opisanih dveh vrst sta to še razkrečena kozja češnja (R. saxatilis Jacq.), do 2 m visok, listopadni, gosto raščen trnat grm toplih in suhih skalovij, in nizka kozja češnja (R. pumilus Turra), zelo nizek, le do 20 cm visok plazeči listopadni grm, ki raste predvsem po skalnih razpokah apnenčastih skalovij v subalpinskem in alpinskem pasu. Kozje češnje se včasih križajo, zanimivo je, da so križanca med kranjsko in nizko kozjo češnjo prvič odkrili prav v Sloveniji, in sicer pri Postojni.

Čistilna kozja češnja / RHAMNUS CATHARTICUS L

Čistilna kozja češnja je do 3 m visok listopadni grm ali do 8 m visoko dre­vo. Krašnja je razvejena in nepravilna, poganjki pa se večkrat preobrazijo v trne. Koreninski sistem je globok. Skorja na mladih poganjkih je siva, bleščeča in gladka, pozneje temno rjava in se na debelejših debelcih, podo­bno kot pri češnji, lupi v obliki vodoravnih pasov. Značilni rjavočrni brsti so podolgovati in zašiljeni, nameščeni navzkrižno in prilegli k poganjku. Vršnega brsta navadno ni, nadomešča ga trn. Listi so enostavni, eliptični do okroglasti, topi ali priostreni, 3-6 cm dolgi in do 3 cm široki ter po robu nazobčani. List ima 3-4 pare lokasto upognjenih žil. Cvetovi so enospolni, zelo redko dvospolni, 4-5 mm široki, 4-števni, imajo tudi venčne liste, so zelenkasti, drobni in rastejo v šopkih po 2-8. Koščičasti plod je okroglast, 6-8 mm debel, sprva ze­len, zrel pa črn in bleš­čeč. Vsebuje 3-4 podel­govata temna semena in je nekoliko strupen.

Cvetenje

Dvodomna, redko eno­domna in žužkocvetna vrsta, cveti maja in junija.

Rastišče

Najraje ima globoka, sveža in nekoliko bazič­na tla na apnencu, raste tudi na večini drugih vrst tal. Ustreza ji stal­na vlaga, dobro prenese sušo, ne prenese pa dol­gotrajne poplavljenosti. Za rast potrebuje precej toplote, vendar je mraz ne prizadene hitro. Je svetloljubna do polsve­tloljubna vrsta, ob moč­ni zasenčenosti najprej preneha roditi, nato od­mre. Raste počasi in lah­ko doživi starost 100 let.

Razširjenost

Avtohtono raste skoraj po vsej Evropi, v severni Afriki, zahodni Sibiriji ter v zahodni in srednji Aziji. Podivjano raste tudi v vzhodnem delu Severne Amerike. Naravno je razširjena po skoraj vsej Sloveniji, največkrat raste po suhih in svetlih hrastovih gozdovih, po gozdnih robovih, po grmiščih in vlažnih rastiščih ob rekah in potokih.

Uporaba

Čistilna kozja češnja je pomembna graditeljica gozdnega roba in omejkov ter je vir hrane za številne gozdne živali, lahko tudi varuje tla pred erozijo. Z nezrelimi plodovi so nekoč barvali na rumeno, z zrelimi na zeleno, s skorjo pa so rumeno, zeleno in rjavo barvali tkanine, usnje, papir in les. Iz nezrelih plodov pridobivajo slikarsko zeleno barvo za akvarele. Les je trd, težek in žilav, nekoč so ga uporabljali v strugarstvu in za izdelavo manjših predmetov, na primer cevi za pipe. Je znana zdravilna rastlina, izvlečki iz plodov in skorje delujejo kot izredno učinkovito odvajalo in diuretik, v ljudski medicini pa so skorjo uporabljali za zdravljenje kožnih bolezni. Pri uporabi je potrebna previdnost. Rastlina je namreč tudi strupena, saj uživanje prevelike količine jagod lahko povzroči bruhanje, drisko in vnetje ledvic. Uporaba v okrasne namene je redka, včasih s čistilno kozjo češnjo zasajajo žive meje. 

Čistilna kozja češnja

Čistilna kozja češnja