Cvetenje
Enodomna
in žužkocvetna vrsta, cveti od maja do avgusta.
Rastišče
Navadni
derak je skromna in odporna vrsta. Prenaša vročino in sušo, vendar potrebuje
veliko svetlobe in le redko uspeva v polsenci. Čeprav po nekaterih navedbah iz
literature dobro prenaša nizke temperature, ga v notranjosti Slovenije ne
najdemo. Zelo dobro se obnavlja iz panja. Največkrat raste na vročih, suhih,
kamnitih rastiščih, po grmiščih in redkih
gozdovih, skupaj z drugim (sub)mediteranskim rastjem.
Razširjenost
Naravno
je razširjen v vsem Sredozemlju, na Balkanskem polotoku, v Zakavkazju, Iranu,
na Himalaji in vse do Kitajske. Samoniklo uspeva tudi v Sloveniji, največ v
Koprskih brdih do Črnega Kala, pogost je v Vipavski dolini in Goriških brdih in
zelo redek na Krasu. V notranjosti Slovenije ga ne najdemo.
Uporaba
Zaradi
močnih korenin in skromnih potreb je pomemben kot pionirska vrsta, ki marsikje
gradi goste in težko prehodne sestoje, varuje tla pred erozijo in jih utrjuje.
Včasih ga uporabljajo za zasajanje težko prehodnih živih mej in ograj okrog
kraških pašnikov. Ponekod uživajo njegove sveže ali posušene nedozorele
plodove, ki s svojim kiselkastim okusom nekoliko spominjajo na suha jabolka.
Skoraj vsi rastlinski deli vsebujejo nekaj zdravilnih učinkovin, seme naj bi
na primer uporabljali za zdravljenje pljučnih bolezni. Rezultati zadnjih raziskav
so pokazali, da derakovi ekstrakti zelo učinkovito znižujejo holesterol in
trigliceride v krvi. Poleg naštetega je navadni derak zelo medovita rastlina.
Ker je navadni derak pogosta vrsta tudi na Bližnjem vzhodu, naj bi bila po eni
od interpretacij Kristusova trnova krona izdelana prav iz njegovih vej. Od tod
izhaja tudi včasih uporabljeno ime Kristusov trn, zato ga ponekod zasajajo ne
samo kot okras, ampak tudi iz verskih razlogov. Skupaj je znanih 8 vrst
derakov, ki rastejo od južne Evrope do vzhodne Azije, obravnavana vrsta je
edina, ki v Evropi raste avtohtono.
Navadni derak |
Ni komentarjev:
Objavite komentar