Colutea arborescens L. - navadna mehurka

Areal v južni Evropi in Sredozemlju do Zakavkazja. Je do 4 m visok grm s šibastimi ve­jami. Skorja se vlaknasto lušči. Listo do 15 cm dolgi, s 7 do 11 široko eliptičnimi lističi, ki so na vrhu plitvo izrobljeni. Cvetovi rumeni, do 2 cm veliki, cvetijo od maja do septembra. Plo­dovi so 6 do 8 cm veliki, napihnjeni (ime) in ostanejo na grmu še dolgo potem, ko so odpadli listi. Na področju bivše Jugoslavije raste v submediteranskih gozdovih, zlasti v združbah hrasta puhavca. Me­hurko gojijo tudi v vrtovih in parkih.

Rod: Colutea L.- mehurka

Listopadni grmi z lihopernatimi listi. Cvetovi so rumeni do rdečerjavi v malocvetnih gro­zdih, ki imajo dolge peclje. Stroki so dolgopecljati in mehurjasti. Rod obsega približno 10 vrst, ki rastejo od Evrope do Himalaje.

Sophora japonica L. - japonska sofora

Domovina je Kitajska in Koreja, kjer raste posamič. V večjem obsegu jo gojijo na japonskem. Je do 25 m visoko drevo ali grm. Listi lihopernati, s 7 do 17 lističi, podobni jesenovim. Drobni cvetovi so v bledo rumenih, do 25 cm dolgih latih. Pri nas je sofora okrasna rastlina, primerna tudi za čebeljo pašo.

Rod: Sophora L.- sofora

Rod obsega približno 20 listopadnih in vednozelenih vrst dreves, grmov in polgrmov v Aziji, Severni Ameriki, v Čilu in na Novi Zelandiji. Vseh 10 prašnikov je prostih. Cvetovi so v grozdastih ali latastih socvetjih. Stroki so mesnati, na prerezu okrogli in med semeni zažeti.

Robinia pseudacacia L.- robinija, »akacija«

Doma je v vzhodnih in osrednjih predelih ZDA. Leta 1601 so jo prenesli v Evropo. Da­nes je ena najbolj razširjenih drevesnih vrst (Evropa, srednja in vzhodna Azija, severna in južna Afrika, Nova Zelandija).

Zraste do 30 m visoko, v debelino do 0,35 m v sestoju in do 0,5 m na samem. Krošnja je v sestoju podolgovata, na prostem okroglasta. Koreninski sistem ima do 1,5 m globoko srčno korenino in do 20 m dolge stranske, površinsko potekajoče korenine. Na koreninicah so go­moljčki s simbiontskimi bakterijami, ki presnavljajo zračni dušik. Skorja je na mladem deblu gladka in siva, kasneje precej debela m grobo vzdolžno razbrazdana. Poganjki so zeleni ali rdečkastorjavi, popki drobni in skriti pod nabreklim zalistjem. Ob njih sta po dva močna trna. Listi so lihopernati, 10 do 30 cm dolgi, sestavljeni iz 9 do 21 lističev. Prijetno dišeči cvetovi so beli, po 15 do 20 v grozdastih socvetjih. Stroki so do 10 cm dolgi, 6 do 8 ledvičastimi semeni.

Robinija se olista in cveti v aprilu ali maju. Listi odpadejo v septembru, plodovi dozorijo v septembru in oktobru in odpadajo še pozimi. Je hitrorastoča vrsta, že v prvem letu zraste do 1 m. Ima veliko obnovitveno moč, tako da novi poganjki lahko poženejo iz korenin, štorov, vej in debla.

Je svetlobna vrsta, glede tal precej nezahtevna. Zaradi tega se zelo močno širi po raznih degradiranih gozdnih površinah. Na dobrih, vendar slabo zaraščenih gozdnih tleh ovira obnovo z drugimi drevesnimi vrstami, na slabših tleh pa je lahko edina, ki omogoča proizvodnjo uporabnih sortimentov. Les je sre­dnje težak, trd, zelo elastičen in čvrst. Ogrevna moč je zelo velika. Beljava je rumeno bela, je­drovina rumenorjava do rumeno zelena. Les je izredno trajen in v tem pogledu prekaša tudi hrastovino. Uporabnost mnogovrstna, vendar jo omejujejo skromne dimenzije debel.

Mladi in še nezreli stroki ter semena so užitna in jih pripravljamo podobno kot fižol. Med užitne dele štejemo tudi cvetove, ki so surovi strupeni. Med cvetenjem je robinija pomembna paša za čebele. Sadijo jo tudi v parkih in drevoredih.

Rod: Robinia- robinija

Listopadna drevesa ali grmi. Poganjki so pogosto z vzdolžnimi robovi, dlakavi ali lepljivi. Listi premenjalni, lihopernati. Prilista sta preobražena v dva močna trna. Lističi nas­protni, celorobi in na kratkih pecljih. Cvetovi beli, vijolčni ali škrlatno rožnati, v gostih visečih socvetjih. Stroki podolgovati in ploščati. Semena imajo trdo lupino. Približno 20 vrst raste v ZDA in Mehiki.

Družina: Fahaceae - metuljnice

Imajo značilno oblikovan »metuljast « cvet. Čaša je cevasta, peterozoba ali dvoustna, venec je peterolisten: iz 1 jadra, 2 kril in 2 listov, ki sestavljata ladjico.

Plodnica je 1. Prašnikov je 10, prašnične niti so večinoma zrasle, bodisi vseh 10 ali le 9, 10 pa je prosta. Listi so liho pernati (robinija) ali trojni (nagnoj). Plod je strok. Cvetove oprašu­jejo čebele in čmrlji. Gospodarsko zelo pomembna družina (detelja, fižol, grah, soja, kikiriki, med lesnatimi zlasti robinija).

Pyracantha coccinea Roem. - ognjeni trn

Do 2 m visok grm. Skorja na mladih vejicah siva in puhasta, na starejših rjavo rdečkasta in bleščeča. Listi so do 4 cm veliki, jajčasti do suličasti. Cvetovi drobni, beli, v gostih socvet­jih. Plodovi so do 6 mm veliki, dozorijo septembra in oktobra in opozarjajo nase s svojo og­njeno rdečo barvo. Na vejah ostanejo čez zimo. So užitni.

Ognjeni trn ima areal od Italije do zahodne Azije, pri nas raste v makiji. V Sloveniji je pogost v parkih in vrtovih.

Rod: Pyracantha Roem. - ognjeni trn

Okoli 6 vrst od jugovzhodne Evrope do Kitajske. So vednozeleni grmi s trni in belimi cvetovi v češuljastih socvetjih.

Prunus laurocerasus L. (Laurocerasus officinalis Roem.)- lovorikovec

Doma je v jugozahodni Aziji, v Evropi samo v Bolgariji in samo na enem nahajališču na področju bivše Jugoslaviji (gora Ostrozub v Srbiji). Običajno je grm z velikimi, podolgovato eliptičnimi list ki so na zgornji strani bleščeče zeleni. Na spodnjem delu listne ploskve imajo večinoma po žleze. List je dolg 5 do 20 cm z 1 cm dolgim pecljem. Drobni beli cvetovi so v grozdastih socvetjih. Plodovi so okrogli 8 mm veliki, črni in bleščeči. V listih, skorji in popkih so glikozidi, plodovi pa so nestrupeni in užitni. V vrtovih je pogost kot okrasni grm.

Prunus amygdalus Stok. (Amygdalus communis L.)- mandljevec

Izvira iz srednje in jugozahodne Azije. Je do 10 m visoko drevo s trni. Listi so jajčasto suličasti, dolgi do 12 cm in široki do 3 cm. Cvetovi so po 2 skupaj na kratkih pecljih ali sede­či. Pojavijo se zelo zgodaj pred olistanjem. Plodovi so ploščati, 3 do 6 cm veliki, puhasti, do­zorijo junija, julija. V primorju gojijo vrtne sorte brez trnov. V prehrani uporabljamo užitna semena, ki med drugim vsebujejo precej vitamina E. Grenka zvrst mandljevca »amara« vsebuje v semenih glikozid amigdalin, ki po zaužitju sprošča strupen cianovodik.

Prunus padus L. (Padus avium Mill.) - čremsa

Ima velik areal v Evropi in velikem delu Azije. Na severnem koncu svojega območja sega do gozdov iglavcev, na jugu pa do Himalaje. Zraste kot drevo, do 17 m visoko in do 0,5 m debelo. Skorja je temno rjava, lušči se podobno kot pri češnji. Tudi listi so precej podobni, ločijo ­se po žlezah na pecljih, ki so zelene. Cvetovi so drobnejši in v mnogocvetnih grozdastih socvetjih. Močno dišijo. Plodovi so podobni kot pri rešeljiki, le da imajo robato koščico in so enako neužitni.

Čremsa raste v vlažnih gozdovih na naplavnih tleh, pogosto skupaj z dobom ali črno jel­šo. Stelja je pomembna za nastanek kvalitetnega humusa. Gojijo jo tudi kot okrasno rastlino.

Prunus mahaleb L. (Cerasus mahaleb MiII.) - rešeljika

Raste v južni Evropi in jugozahodni Aziji. Zraste kot drevo do 12 m, s prsnim premerom do 0,4 m, pogosto pa kot visok ali nizek grm. Koreninski sistem je globok in širok. Skorja je siva, kasneje temna in podolžno ter prečno razpokana. Listi so široko jajčasti, do 5 cm dolgi, po robovih drobno napiljeni, z žlezami. Cvetovi so drobni, beli, v socvetjih, pojavijo se aprila in maja pred olistanjem. Lepo dišijo. Plodovi dozorijo poleti (junija do avgusta), so črni, veli­ki kot grah, grenko trpki in neužitni. Koščica je gladka. 

Rešeljika je pretežno submediteranska vrsta, raste na precej suhih in kamnitih tleh, zlasti v gozdovih gabrovca in malega jesena. Rešeljiko lahko uporabljamo kot podlago za cepljenje gojenih sort češnje in višnje. Les uporabljajo v domači obrti. Poznamo tudi nekaj vrtnarskih oblik.

Prunus avium L. (Cerasus avium Moench)- divja češnja

Divja češnja ima areal v Evropi, razen v sevrnih in severovzhodnih predelih, v Mali Aziji, na Krimu, Kavkazu in v Iranu. Zraste do 20 m v višino in do O,5 m v debelino. Krošnja je redka, svetla in široko stožčasta. Deblo je pogosto razvito do vrha. Koreninski sistem se prilagaja globini tal. Skorja je temnosiva, tanka, večji del življenja gladka s širokimi prečnimi lenticelami, kasneje se lušči v velikih prečnih luskah, v starosti drobno razpoka. Listi so eliptični, do 10 cm dolgi in do 5 cm široki, po robovih napiljeni. Na spodnji strani so najprej dlakavi, kasneje goli. Pecelj je okoli 2 cm dolg, ob dnu sta 2 ozkočrtalasta in izrazito napiljena prilista. Na vrhu peclja, blizu listne ploskve sta 2 dobro vidni rdečkasti žlezi.

Češnja cveti aprila, istočasno z olistanjern. Cvetovi na dolgih pecljih so združeni v kobu­lasta socvetja. Plodovi (črnice ) dozorijo julija ali avgusta, zreli so skoraj črni, 1 cm veliki in zelo okusni. Češnja prvih 40 let dokaj hitro raste, po no letih pa je rast v višino v glavnem končana.

Je mezofilna vrsta, kar pomeni, da ji zadostuje zmerna vlažnost. Dobro uspeva na globo­kih, humoznih tleh, čeprav jo dobimo tudi v toplejših legah z bolj suhimi in kamnitimi tlemi. Najpogostejša je v nižinskih gradnovo-gabrovih gozdovih, pa tudi v sredogorskih bukovih, zlasti v gozdnih robovih.

Divja češnja ima v naravi pomembno ekološko vlogo, saj s svojo steljo ugodno vpliva na tla, s plodovi pa se hranijo gozdne ptice. Ima tudi pomembno estetske funkcijo: spomladi s snežno belimi cvetovi, poleti s črnimi plodovi in jeseni z živordeče obarvanimi listi. Po vrtovih gojimo številne sadne sorte. Les je rdečkastorjav, srednje težak in srednje trd, slabo cepljiv in na prostem manj obstojen. Uporabnost zelo široka: od galanterije, kolarstva in mizarstva do izdelave furnirjev.

Češnji zelo podobna vrsta je višnja (Prunus cerasus L. ali Cerasus vulgaris Mill.). Loči se po listih, ki niso niti v mladosti na spodnji strani dlakavi niti nimajo na pecljih žlez. Značilni so majhni listi, ki rastejo med cvetovi. Domovina višnje je v Mali Aziji, pri nas raste gojeno in podivjano.

Prunus spinosa L. - črni trn

Raste v Evropi, severni Afriki in zahodni Aziji. Je 1 do 4 m visok grm. Skorja vej je temnosiva, poganjki so lahko tudi nekoliko svetlejši. Kratki poganjki vedno končajo svojo rast s trnom. Listi so eliptični, do 4 cm dolgi in ostro napiljeni, pojavijo se po cvetenju. Cvetovi so drobni, z belimi venčnimi listi, največkrat posamič ali po 2 do 3 skupaj.

Plodovi (trnulje) dozorijo julija, avgusta ali septembra. So približno 1 cm veliki in modri s poprhom, užitni, vendar precej kisli in trpki. Ko pozebejo, se jim poveča količina sladkorja in so okusnejši. Cvetove, plodove in skorjo uporabljajo v domačem zdravilstvu. Raste po gozdnih robovih in v grmiščih na svežih pa tudi bolj suhih rastiščih.

Sliva (Prunus domestica L) in marelica (Prunus armeniaca L) sta priljubljeni sadni vrsti s po več tisoč sortami in izvirata iz jugozahodne Azije, breskev (Prunus persica (L) Hatsch.) pa s Kitajske.

Rod: Prunus L.- prunus

Obsega okoli 200 vrst predvsem Iistopadnih dreves in grmov. Značilni so cvetovi z nadraslo plodnico in 1 vratom. Plodovi so koščičasti z 1 semenom. Pri nas rastejo 4 divje vrste in nekaj gojenih oziroma podivjanih. Lahko jih razdelimo v dve skupini in sicer v tiste, ki imajo cvetove posamič ali po nekaj skupaj, in v skupino s cvetovi v bogatih socvetjih. V prvo skupino spadajo črni trn, sliva, breskev in marelica, v drugo pa češnja, višnja, rešeljika in čremsa.

Crataegus laevigata (Poir.) DC- navadni glog, beli trn

Evropska vrsta. Zraste kot grm ali do 12 m visoko drevo, ki je lahko do 0,5 m debelo. Skorja je gladka in pepelnato siva, pri starejših osebkih temnejša in drobno razpokana. Po­ganjki in veje imajo do 2 cm dolge trne. Listi 2 do 4 cm veliki, dlanasto krpati ali skoraj eno­stavni. Cvetovi beli v bogatih češuljah, prašnikov 20 do 25 z bleščeče rdečimi prašnicami, vra­tova 2 ali 3. Cveti maja in junija, plodovi dozorijo septembra. So rdeče barve, do 12 mm veli­ki z 2 do 3 semenj. Navadni glog izbira sveža, naplavinska rastišča v hrastovih gozdovih, redkeje ga dobimo med iglavci.

Sorodna vrsta je enovratni glog (Crataegus monogyna Jacq.), ki se od prejšnje vrste loči po izraziteje krpatih listih, v cvetovih ima po 1 vrat in v plodovih najpogosteje po 1 seme. Iz­bira bolj suha rastišča v hrastovih in bukovih gozdovih do 1000 m nadmorske višine. Obe vrsti gloga sta pomembni plodni vrsti in prispevala k večji ekološki pestrosti gozdov in gozdnih robov. Surovi plodovi so neužitni, nekoliko strupeni, predelani pa primerni za uži­vanje, ker vsebujejo vitamin C in vitamin A. Cvetove, liste in plodove uporabljajo v zdravil­stvu. Les je zelo trd in ga uporabljajo v domači obrti.

Rod: Crataegus- glog

Zelo bogat rod večinoma Iistopadnih grmov ali nizkih dreves s trni ali brez njih. Številne vrste so zelo variabilne, zato je tudi število navedenih vrst zelo različno, od 200 do 1250. Ve­čina vrst je opisanih v Severni Ameriki, manj, približno desetina, pa v Evropi in Aziji. Cvetovi so dvospolni v češuljastih socvetjih. Plodovi so drobni, rdeči, rumeni, črni ali modri.

Rod: Cotoneaster Agosti - panešplja

Med panešpIje spada okoli 60 vrst vedno zelenih in listopadnih grmov v Afriki, Aziji in Evropi. Poganjki in veje nimajo trnov. Listi so premenjalno razvrščeni in okroglasti. Cvetovi beli ali rožnati, po 2 do 12 v češuljastih socvetjih. Plodovi so drobni, rdeči ali črni z 2 do 5 se­meni. Pri nas rasteta 2 vrsti: dlakava panešplja (Cotoneaster tomentosa (Ait.) Lindl.) in na­vadna panešplja (Cotoneaster integerrima Mcd.). Prva zraste do 2 m in jo srečamo na odpr­tih, kamnitih rastiščih, pogosto v združbah črnega bora. Areal ima v jugovzhodni Evropi in zahodni Aziji. Navadna panešplja zraste v nižinah do 1,5 m, na zgornji gozdni meji pa se obli­kuje kot prilegel grm, manj kot 0.5 m visok. Tudi ta vrsta je zastopana na kamnitih rastiščih med termofilno vegetacijo, pogosto v gozdovih črnega bora. Plodovi obeh vrst so užitni.

Malus sylvestris (L) Mill. - lesnika

Evropska vrsta, zrasle do 10m ali kot grm 3 do 4 m visoko. Koreninski sistem je plitev, deblo kratko, čokato, do 0.7 m debelo. Skorja je sivorjava, dolgo časa ostane gladka, plitvo razpoka. Poganjki so dlakavi, popki drobni in goli. Kratki poganjki so prečno nagubani in se pogosto končujejo s trnom. Listi so eliptični, 3 do 6 cm dolgi in 2 do 4 cm široki, goli ali na spodnji strani dlakavi. Cvetovi so v manjših socvetjih in cvetijo od aprila do junija. Plodovi so okroglasti, 2 do 2,5 cm veliki, zelenorumeni do rdečkasti, kisli in zelo trpki, skoraj neužitni.

Raste v nižinskih in sredogorskih mešanih gozdovih na jasah in gozdnih robovih. Raste zelo počasi. Lesnika je pomembna, ker nudi hrano gozdnim živalim, uporabljamo pa jo tudi za cepljenje žlahtnih sort. Zaradi opraševanje (križanja) s pelodom domačih sort je med oseb­ki velika variabilnost. Zelo sorodna vrsta, ki tudi uspeva pri nas, je dlakavolistna jablana (Malus dasyphylla Borkh.), ki ima popke in spodnje strani listov dlakave.

Rod: Malus Mill. - jablana, Iesnika

K jablanam spada približno 30 vrst drevesnih in grmovnih oblik v severnem zmernem podnebnem pasu. Cvetovi so z belimi ali rožnatordečimi venčnimi listi. Prašnice rumene, plodnica podrasla, vratovi pri dnu zrasli.

Pyrus nivalis Jacq.- zimska hruška, zimska drobnica

Srednje in južnoevropska vrsta. Do 10 m visoko drevo. Listi so široko eliptični ali jajčasti, po glavni žili žlezasti. Dolgi so 5 do 8 cm in do 4 cm široki. Pecelj je 1 do 2 cm dolg in dlakav. Plodovi so 4 do 5 cm veliki in pozno dozorijo (oktober, november). Srečujemo jo v gozdnih robovih.

Pyrus spinosa Forsk.- trnata hruška, trnata drobnica

Raste v južni Evropi, Sredozemlju in zahodni Aziji. Grm ali nizko drevo do 8 m visoko. Značilni so ozko eliptični listi, do 4 krat daljši od peclja. Uspeva med grmovjem na kamnitih in prisojnih pobočjih submediteranskega območja.

Pvrus pyraster (L.) Borkh.- divja hruška, navadna drobnica

Raste v Evropi in zahodni Aziji. Zraste do 20 m visoko in ima široko stožčasto krošnjo.

Koreninski sistem je globok. Skorja je do 2 cm debela, skoraj črna in globoko vzdolžno in prečno razpokana. Poganjki so gladki, bleščeči. V krošnji sta dve vrsti kratkih poganjkov: krajši in prečno nagubani, ki se končajo s popkom in nekoliko daljši, s stranskimi drobnimi popki, ki se končajo s trni. Listi so jajčasto okrogli, 2 do 6 cm veliki, po robovih drobno na­zobčani. Na zgornji strani so usnjato temno zeleni, na spodnji bleščeče zeleni. Peclji so enako dolgi kot listne ploskve. Plodovi so rumenkasto zeleni, do1 cm veliki. Drobnica cveti aprila in maja ter dozori v oktobru.

Pri nas uspeva predvsem v hrastovih in bukovih gozdovih do 1000 m nadmorske višine. Potrebuje rodovitna in globoka tla. Je precej odporna proti mrazu in suši. Plodovi so užitni, ko se zmehčajo. Uporabljamo jo za podlago pri cepljenju plemenitih sort. Les je težak, trd, težko cepljiv in v suhem stanju precej obstojen. Uporabnost zelo raznovrstna.

Rod: Pyrus L.- hruška

Hrušk je približno 20 vrst, ki rastejo v Evropi, Aziji in severni Afriki. Značilni so beli venčni listi z rdečkastimi prašnicami. Plodnica je podrasla, vratov 2 do 5, ki niso zrasli.

Sorbus torminalis (L.) Crantz- brek

Raste v Evropi, Mali Aziji, na Krimu, Kavkazu in v severni Afriki. Koreninski sistem ima močne stranske korenine. Skorja je v mladosti podobna češnjevi, kasneje razpoka v dro­bne luske. Zraste do 25 m visoko in do 0,7 m v debelino. Krošnja je okroglasta z navzgor obrnjenimi vejami. List je dlanasto deljen v 3 do 5 parov krp z napiljenimi robovi. Dolg je okoli 10 cm in 5 do 10 cm širok. Na zgornji strani je gol in bleščeč, na spodnji strani pogosto dlakav. Pecelj je dolg 2 do 3 cm. Brek cveti maja in junija v pokončnih, belih, češuljastih so­cvetjih. Plodovi dozorijo avgusta in septembra, so elipsoidne oblike, do 15 mm veliki in rjavi z belimi pikami. Ko pozebejo in se zmehčajo so užitni. Brek je polsenčna vrsta. raste na hu­moznih in svežih rastiščih, predvsem v hrastovih in submediteranskih bukovih gozdovih. Les je težak, srednje trd in težko cepljiv. Je trajen in ima veliko ogrevno moč.

Sorbus aria (L.) Crantz - mokovec

Evropska vrsta. Je do 15 m visoko drevo ali grm. Krošnja široko stožčasta do jajčasta. Skorja je siva z belimi pegami in ostane dolgo časa gladka. Pri starih drevesih široko brazda­sto razpoka. Poganjki so goli, popki jajčasti, do 2 cm veliki, po robovih lusk gosto dlakavi. Listi so enostavni, eliptični do okroglasti, zgoraj temnozeleni, bleščeči, spodaj gosto belo dlaka­vi, dolgi 6 do 12 cm z 1 cm dolgim pecljem. Rob listne ploskve je enakomerno nazobčan, včasih tudi krpat. Cveti maja v belih češuljastih socvetjih. Plodovi dozorijo oktobra, so do 2 cm veliki, okrogli, rumenkasto rdeči s sivkastim poprhom in užitni, zlasti ko pozebejo. Vsebujejo vitamina A in C. 

Mokovec je svetlobna vrsta. Raste predvsem na apnencu na toplih rastiščih v pasu bukovo jelovih gozdov pa tudi v nižjih legah. Je pomembna plodonosna vrsta za prehrano gozdnih ži­vali. Les je težak, trd, težko cepljiv in zelo trajen. Ogrevna moč je velika. Uporablja se za iz­delavo naprav z velikimi mehanskimi obremenitvami (klini, preše, vijaki, ipd.).

Sorbus austriaca Hedlund- mokovica

Raste v južnih predelih srednje in vzhodne Evrope. Je grm ali do 20 m visoko drevo, precej podobno mokovcu. Ima nekoliko večje liste in malo manjše plodove. Loči se predvsem po rastišču. Je montanska do subalpinska vrsta. Raste v pasu subalpinskih bukovih gozdov in v mejnem pasu z rušjem.

Sorbus chamaemespilus (L.) Crantz - pritlikava jerebika

Srednje in južnoevropska vrsta. Na področju bivše Jugoslavije raste od Alp do Makedonije v subalspinskem pasu med ruševjem in subalpinsko bukvijo. Je do 3 m visok grm z enostavnimi, eliptičnimi, do 8 cm dolgimi listi. Na robovih so napiljeni, na zgornji in spodnji strani goli in bleščeči. Cvetovi so rdečkasti, v socvetjih, plodovi oranžni, do 1 cm veliki.

Sorbus domestica L.- skorš

Podoben jerebiki, raste v srednji in južni Evropi, v severozahodni Afriki in jugozahodni Aziji. Je do 20 m visoko drevo z ravnim deblom in pravilno oblikovano, široko krošnjo. Koreninski sistem ima srčno korenino. Skorja je do 2 cm debela, rdečkastorjava in razpokana podobno kot pri hruški. Popki so rumeno zeleni in lepljivi (pri jerebiki dlakavi). Listi lihoper­nati, 15 do 18 cm dolgi, sestavljeni iz 11 do 21 ostro nazobčanih lističev. Cvetovi so beli in dlakavi, v socvetju podobno kot pri jerebiki. Cveti aprila in maja, plodovi dozorijo septembra in oktobra. Veliki so 2 do 3 cm, rjave oziroma rdečkaste barve. So užitni, zato skorš gojijo tudi po vrtovih. Pri nas uspeva v Primorju. Je svetlobna vrsta in potrebuje rodovitna tla.

Sorbus aucuparia L.- jerebika

Raste v Evropi in zahodni Aziji, v Sloveniji skoraj povsod, v nižinah v svetlih gozdovih in gozdnih robovih, pa tudi v sredogorju jelovo-bukovih gozdov in v subalpinskem pasu do zgornje gozdne meje.

Zraste do 16 m visoko; v sestoju z vitkim, tankim deblom in skromno krošnjo. Skorja je v mladosti srebrnosiva in gladka, kasneje svetlo sivorjava in plitvo razpokana. Koreninski sistem je močno razvejan. Poganjki so najprej dlakavi, kasneje goli z dlakastimi popki, lihopernati do 20 cm dolgi, sestavljeni iz 9 do 15 ozko eliptičnih lističev. Jeseni so rdeče ali rumeno obarvani. Cvetovi so v mnogocvetnih češuljah z močnim, neprijetnim vonjem, venčni listi so beli. Plodovi dozorijo v avgustu in septembru. So okrogli, 1 cm veliki, živordeči in ostanejo še dolgo pozimi na drevesih za hrano ptičem. So užitni, vendar trpko kislega okusa. V njih so običajno po 3 semena.

Jerebika je svetlobna vrsta, glede tal pa precej skromna. Lahko uspeva na silikatu ali apnencu, na bogatih ali revnih tleh. Živi do 100 let.

Jerebika prispeva k ekološki pestrosti gozdov, zaradi živobarvnih listov in plodov pa je zelo priljubljena tudi kot parkovno drevo. Cvetove in plodove uporabljajo v zdravilstvu. Plodovi vsebujejo veliko vitamina C in vitamina A. Les je srednje težak, trd, slabo cepljiv in na prostem neobstojen. Uporablja se v mizarstvu, kolarstvu. rezbarstvu in sodarstvu. Ogrevna moč srednja.

Rod: Sorbus L.- jerebika

Obsega okoli 80 vrst grmov m dreves severne poloble. Listi so premenjalno razvrščeni, enostavni, deljeni ali pernato sestavljeni. Plodovi različnih barv.

Amelanchier ovalis Medik.- navadna šmarna hrušica

Do 2 m visok grm iz srednje in južne Evrope. Poganjki so dlakavi. Listi jajčasto okrogli, dolgi 3 do 5 cm, na spodnji strani sprva belo volnati, kasneje goli. Cvetovi najmanj po 3 zdru­ženi v socvetju. Pojavijo se v maju še pred olistanjem in so beli. Plodovi so temnomodri s siv­kastim poprhom, 1 cm veliki in užitni. Navadna šmarna hrušica raste na svetlih in toplih kamnitih rastiščih.

Rod: Amelanchier Medik.- šmarna hrušica

Listopadni grmi in drevesa iz Evrope, Azije in severne Amerike. Približno 25 vrst.

Rod: Rosa L. - šipek

Obsega 400 vrst, največkrat listopadnih grmov v zmernem in subtropskem pasu severne poloble. Poganjki imajo bodice, listi so Iihopernato sestavljeni. Cvetovi so zelo variabilni, znani v preko 10000 različnih oblikah vrtnic. Plodovi so birni, sestavljeni iz rdečega, vrčasto odebeljenega cvetišča, v katerem so posamezni plodiči (oreški). Šipkovi plodovi so užitni in zdravilni zaradi velike količine vitamina C. Iz cvetov nekaterih gojenih sort pridobivajo močno dišeče eterično olje (»rožno olje«). Med skoraj 20 vrstami je pri nas najvažnejši navadni šipek (Rosa canina L.).

Raste po vsej Evropi. Ima globok koreninski sistem, zato lahko, kakor tudi druge vrste uspeva tudi na precej suhih rastiščih. Veje in poganjki so porasli s srpasto zavitimi bodicami. Listi so sestavljeni iz 5 do 7 lističev. Cvetovi beli ali rožnati. Cveti maja, plodovi dozorijo septembra in oktobra. So bleščeče rdeči, veliki okoli 2 cm. V notranjosti omesenelega cvetišča so dlakavi plodiči (oreški).

Ostale vrste šipkov so zaradi velike variabilnosti in številnih vmesnih oblik težko določljive.

Rod: Rubus L.- robida

V ta rod spada 400 vrst listopadnih grmov, ki rastejo po vsem svetu. Značilni so kratkotrajni poganjki, ki živijo le dve leti, potem odmrejo in poženejo novi. Poganjki so ostrodlaki ali z bodicami. Plodovi so birni, sestavljeni iz drobnih koščičastih plodičev rdeče, modre ali črne barve. V Sloveniji raste nad 20 vrst, od katerih brez težav prepoznamo le malinjak (Rubus idaeus L.) in povsem zelnato skalno robido (Rubus saxatilis). Malinjak raste v širokem arealu po vsej Evropi, Aziji in Bližnjem vzhodu. Uspeva na posekah in gozdnih robovih nižin do subalpinskega pasu v bukovih gozdovih. Listi so lihopernato sestavljeni iz 3 do 7 lističev. Cvetovi beli v grozdastih socvetjih. Plodovi rdeči, dozorijo julija, avgusta in septembra, odvisno od nadmorske višine. Za rast potrebuje veliko svetlobe in rodovitna, humozna tla. Ostale vrste robid so težje določljive. Imajo modre ali črne plodove in goste, toge ter bodeče bodice. Zaradi enostavnosti jih označujemo s skupnim imenom Rubus fruticosus s.l. (sensu latiore, lat.= v širšem smislu). Rastejo na posekah, gozdnih robovih in v podrasti mladih, svetlih sestojev.

Družina: Rosaceae - rožnice

Zelike in lesnate rastline. Listi so enostavni, deljeni ali sestavljeni. Cvetovi večinoma dvospolni, 5-števni. Cvetno odevalo dvojno, prašniki številni. Plodnic 1 do mnogo. Obsega nad 120 rodov z več kot 2000 vrstami.

Ribes petreum WuIf.- skalno grozdičje

Subalpinska vrsta, rastoča v evropskih gorah in na Kavkazu. Je do 2 m visok grm z dvo­spolnimi cvetovi, ki so v visečih socvetjih. Plodovi so rdeči in kisli.

Ribes alpinum L .- alpsko grozdičje

Raste v subalpinskih predelih Evrope in zahodne Azije. Zraste do 2.5 m. Cvetovi so eno­spolni, drobni, zelenkasto rumeni v pokončnih grozdastih socvetjih, velikih 3 do 6 cm. Plodovi rdeči in neokusni.

Ribes nigrum L.- črno grozdičje

Evropska in azijska vrsta. Samoniklo raste v vlažnih gozdovih (Ljubljansko barje). Ima okusne, črne plodove, zato jo gojimo v plantažah.

Ribes uvacrispa L.- kosmulja

Raste v Evropi in Aziji. Do 1,5 m visok grm z bodicami. Listi so dlanasto krpati 3 do 6 cm široki. Cvetovi belkasto zeleni, po 1 ali 3 na skupnem peclju. Plodovi okoli 1 cm velike, podolgovate, zelene in užitne jagode. V Sloveniji srečujemo divje rastoče, gojene in podivjane oblike.

Rod: Ribes L.- grozdičje

Grmi s premenjalnimi, krpatimi listi. Cvetovi dvo- ali enospolni, posamič ali v grozdih. Plod je večsemenska jagoda. Obsega 150 vrst na severni polobli in v gorovjih Južne Amerike.

Družina: Grossulariaceae - kosmuljevke

To so pogosto trnati grmi z dlanasto krpatimi listi in majhnimi, rdečkastimi ali zelenimi cvetovi. Čašni listi so med seboj zrasli, venčni prosti, prašnikov 4 ali 5, plodnica 1 podrasla. Plod je jagoda.

Clematis vitalba L.- navadni srobot

Raste v Evropi do Kavkaza in v severni Afriki. Do 10 m dolga oziroma visoka vzpenjalka. Deblo je v spodnjem delu do 10 cm debelo. Listi lihopernati iz do 5 cm dolgih lističev. Cvetovi so 4- števni, beli in puhasti. Srobot cveti julija in avgusta. Plodovi (oreški) imajo volnat podaljšek. Srobot je pri nas pogost v nekaterih jelovo-bukovih gozdovih. Če se razrašča v krošnjah nižjih in mlajših dreves, povečuje površino, na kateri se nabira sneg, ki upogiba in lomi veje in vrhove. V rastlini so strupene učinkovine, ki povzročajo vnetje na koži.

Rod: Clematis L. - srobot

Zelike ali vzpenjalke, ki obsegajo okoli 230 vrst. Listi so enostavni ali sestavljeni, na­sprotno nameščeni. Pri nas raste 6 vrst.

Družina: Ranunculaceae- zlatičnice

Zlatičnice so večinoma zelike, redkeje vzpenjalke. Cvetno odevalo je dvojno ali pogosto zelo barvito. Venčni listi so v nekaterih primerih spremenjeni v cevaste medovnike. Značilni so številni prašniki in številne, zgoščene plodnice, iz katerih se razvijejo mešički ali oreški. V družini je okoli 70 rodov s približno 3000 vrstami.

Rod: Mahonia Nutt.- mahonija

Vednozeleni grmi iz severne in srednje Amerike ter vzhodne Azije. Sorodni češminom, vendar brez trnov. Listi pernati in bodeče nazobčani. Cvetovi so rumeni in v grozdastih ali latastih socvetjih. Plodovi so najpogosteje modri, s sivim poprhom. Predstavnike tega rodu srečujemo pri nas kot okrasne grme, npr. mahonijo (Mahonia aquifolium L.), ki zraste do 2 m in ima temnozelene bleščeče liste, sestavljene iz 7 do 9 lističev. Cvetovi so rumeni in dišeči.

Berberis vulgaris L. - navadni češmin

Do 3 m visok listopaden grm s trnatimi poganjki. Listi jajčasti, 3 do 6 cm dolgi, drobno in pogosto bodeče napiljeni. Cvetovi v visečih, grozdastih socvetjih, rumene barve, dišeči. PIodovi so podolgovate, živordeče jagode z 1 semenom. Zreli so užitni, vendar zaradi jabolčne kisline kisli. Je srednjeevropska vrsta. Pri nas jo srečujemo v nižinskih in sredogorskih mešanih gozdovih ter grmiščih po vsej Sloveniji. Skorja korenin vsebuje zdravilne alkaloide.

Rod: Berberis L. - češmin

Listopadni in vednozeleni grmi s trni, ki so preobraženi listi. Les pod skorjo in notranja stran skorje sta rumeno obarvana. Listi so premenjalni, enostavni ali deljeni z majhnimi prili­sti. Cvetovi rumeni, posamič ali v grozdastih socvetjih. Čašnih in venčnih listov je po 6. Plod je rdeča ali črna jagoda z enim ali več semeni. Rod obsega 450 vrst v Aziji, Ameriki, Evropi in severni Afriki.

Družina: Berberidaceae- češminovke

Grmi in steblike z dvospolnimi cvetovi, ki so v grozdastih ali latastih socvetjih. Cvetno odevalo je dvojno. Čašnih in venčnih listov po 4 ali 6, prašnikov 4 do 18. Med venčnimi listi in prašniki so medovniki. Plodnica 1, nadrasla, vrat in brazda 1. Plod je glavica ali jagoda.

Laurus nobilis L. - pravi lovor

Značilna sredozemska vrsta. Zraste kot grm ali nizko drevo, do 15 m visoko in do 0,6 m debelo. Veje so pri drevesnih oblikah obrnjene navzgor. Listi so suličasti, 7 do 12 cm dolgi, trdi in usnjati, na zgornji strani bleščeče temnozeleni. Vsebujejo aromatično eterično olje. Li­ste uporabljamo za začimbe, plodove pa v zdravilstvu. Pri nas raste v evmediteranskem ob­močju kot podrast v gozdovih oziroma makiji hrasta črnike, v submediteranu pa kot gojena ali podivjana vrsta.

Rod: Laurus L.- lovor

Tropske, subtropske in sredozemske vednozelene vrste z dvodomnimi cvetovi. Cvetovi so 4-števni, cvetno odevalo enojno. Moški cvetovi imajo 12 prašnikov, ženski 1 nadraslo plodni­co in nekaj zakrnelih prašnikov. Plod je temnomodra enosemenska jagoda.

Družina: Lauraceae- lovorovke

Lovorovke so grmi in drevesa, ki večinoma rastejo v tropih, posamezne vrste tudi dru­gje. Cvetni elementi niso premenjalni, temveč v vretencih. Časni in venčni listi so si zelo podobni. Običajno jih je po 6 skupaj. Prašniki s 'največkrat v treh ali štirih vretencih po 3 skupaj; Plodnica je nadrasla in vsebuje eno samo semensko zasnovo. V cvetovih so nektarjal­ne žleze (medovniki). Plod je jagoda. Listi imajo žleze z močno dišečirni eteričnimi olji.

Liriodendron tulipifera L.- tulipanovec

Listopadna drevo, ki v domovini (ZDA) zraste tudi do 60 m visoko in do 3 m v debelino. Deblo je ravno, s pravilno stožčasto ali kopasto krošnjo. Skorja je plitvo mrežasto razpokana. Poganjki so zelenkasto rjavi, bleščeči in goli. Popki 1 cm veliki, jajčasto sploščeni z upognjeno konico. Listi so premenjalni in krpati. Pecelj je 10 do 16 cm dolg. Listna ploskev je 12 do 18 cm dolga in enako široka, z dvema manjšima stranskima krpama in eno večjo, ki jo glavna ži­la predeljuje v dve polovici. Cvetovi so 4 do 5 cm veliki, zeleno rumeni ali živo rumeni, pogo­sto z oranžnimi pegami.

Tulipanovec je svetlobna vrsta, odporna proti nizkim temperaturam. Hitro raste in ima cenjen, lahek les. Pri nas raste predvsem v parkih, v mnogih deželah pa izvajajo tudi poskuse z a gospodarsko pridobivanje lesa. Kitajski tulipanovec (Liriodendron chinense (HemsI. Sarg.) ima svetlo oranžne cvetove in jeseni rumeno obarvane liste. Zelo dekorativna vrsta, ki je tudi v drugih evropskih deželah redka.

Rod: Liriodendron L. - tulipanovec, tulipovec

Rod ima dve vrsti, eno v Severni Ameriki in drugo na Kitajskem.

Magnolia liliiflora Desr. - lilijasta magnolija

Do 3 m visok listopaden grm s Kitajske. Cvete istočasno z olistanjem. Listi so jajčasti, 10 do 15 cm dolgi, cvetovi veliki, zunaj rdeči, znotraj beli.

Magnolia obovata Thunb. - rdeča rnagnolija

Do 30 m visoko, listopadno drevo z Japonske. Poganjki in popki so goli, rdečkasti. Listi so jajčasti, 20 do 40 cm dolgi in niso usnjati. Cvetovi so beli ali škrlatni, 10 do 15 cm široki. Cvete istočasno z olistanjem nekateri cvetovi se pojavijo še pred olistanjem.

Magnolia grandiflora L. - velecvetna magnolija

Do 30 m visoko, vednozeleno drevo z južnih predelov ZDA. Poganjki in popki so rjavi in dlakavi. Listi 10 do 20 cm veliki, jajčasti, na zgornji strani bleščeče zeleni, na spodnji rjasto ­dlakavi. Starejši listi so trdi, usnjati. Cvetovi beli, 15 do 20 cm široki in dišeči. Drevo je zelo dekorativno in pri nas razširjeno v vrtovih in parkih v Primorju.

Rod: Magnolia L. - magnolija

Listopadna ali vednozelena drevesa ali grmi. Predstavljajo najstarejši tip kritosemenk. Nekatere vrste imajo v lesu samo traheide (značilnost golosemenk). Listi in cvetovi so veliki. Primitiven znak v cvetovih je tudi podolgovato cvetišče z velikim številom premenjalno name­ščenih cvetnih elementov (časnih in venčnih listov, prašnikov in plodnic). Rod obsega okoli 80 vrst v vzhodni in južni Aziji ter Severni Ameriki.

Družina: Magnoliaceae - magnolijevke

Drevesa in grmi. Imajo premenjalne liste s prilisti, ki kasneje odpadejo. Popki so brez lu­skolistov. Cvetovi so veliki, brez nektarjalnih žlez. Cvetni deli (cvetne odevalo, prašniki in plodnice) so premenjalno (vijačno) nameščeni na stebrastem cvetišču. Magnolijevke obsegajo 12 rodov z okoli 230 vrstami.