Alpski volčin - DAPHNE ALPINA L.

Alpski volčin je do 0,5 m, redko tudi do 1 m visok, gosto raščen listopadni grmiček s sprva rdečerjavimi in dlakavimi, pozneje pa sivimi in golimi poganjki. Njegove korenine lahko prodrejo globoko med skalne razpoke. Listi so enostavni, podolgovato narobe jajčasti do eliptični, 1-4 cm dolgi, celorobi, sivozeleni, po obeh straneh, še zlasti na spodnji strani, dlakavi in sprva nežni, pozneje močnejši. Listi bolj ali manj enakomerno poraščajo ves poganjek in v primerjavi z nekaterimi drugimi vrstami volčinov niso zbra­ni samo na njegovem koncu. Cvetovi so dvospolni, beli, dišeči, do 10 mm dolgi in do 15 mm široki, iz čašnih listov zraščena cev je po zunanji strani fino svilnato dlakava. Cvetovi so po 6-8 združeni v terminalnih okroglastih kobulih. Koščičasti plod je rdeč ali rume­nooranžen, podolgovat, mesnat, po površini go­sto dlakav in vsebuje eno podolgovato jajčasto koščico.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti od maja do julija.

Rastišče

Je skromna vrsta, ki naj­pogosteje raste v raz­pokah v apnenčastih skalovjih kraško-istrskih gora. Za rast mu zado­stuje malo prsti in ne po­trebuje veliko hranil. Do­bro prenaša nizke zim­ske temperature, hkrati pa je prilagojen tudi na vroče in suhe poletne razmere. Je svetloljubna vrsta, najbolje uspeva na polno osvetljenih sonč­nih mestih.

Razširjenost

Avtohtono je razširjen po gorovjih srednje in južne Evrope, v Mali Aziji in v severni Afriki. Ponekod raste vse do 2000 m nadmorske višine. Kljub imenu njegov areal v Sloveniji ni alpski, ampak bolj primorsko-istrski. V Sloveniji avtohtono raste na primer na Čavnu, Nanosu, Črnem Kalu, v Zasavju, po pečevjih nad Kolpsko dolino, včasih tudi v notranjosti, na pri­mer na Boču.

Uporaba

Alpski volčin je zaradi lepih, dišečih cvetov ter zaradi goste in nizke rasti zelo primerna in priljubljena okrasna vrsta za sajenje v skalnjakih, majh­nih vrtovih in ob hišah. Rastlina je strupena, kar še zlasti velja za seme. Skorjo alpskega volčina so nekoč uporabljali za rumeno barvanje. Poleg predstavljenih štirih vrst volčinov pri nas rasteta še dve. Dišeči vol­čin (Daphne cneorum L.) je vednozeleni, 10-30 cm visok polegel grmiček z listi, ki so podolgovato suličasti, do 15 mm dolgi, sedeči in razporejeni po vsem poganjku. Cvetovi so karminasto rdeči do rožnati in močno dišeči (od tod njegovo ime). Samonikel, a razmeroma redek je po kamnitih, trav­natih in sončnih pobočjih po skoraj vsej Sloveniji. Progasti volčin (Daphne striata Tratt.) pa je do 40 cm visok, polegel vednozeleni grmiček z ozko suličastimi, do 18 mm dolgimi listi, ki precej nagneteno rastejo na koncu poganjka, in karminasto rdečimi cvetovi. Po gruščnatih tratah in med ru­ševjem v subalpinskem pasu v alpskem območju raste tudi v Sloveniji. 

Alpski volčin

Alpski volčin - cvet

Navadni bršljan - HEDERA HELIX L.

Navadni bršljan je olesenela, do 20, tudi do 30 m visoka in do 20 cm debela vednozelena vzpenjavka z oprijemalnimi koreninami. Za pokončno rast potrebuje oporo. Doživi starost do nekaj 100 let. Koreninski sistem je po­vršinski in močno razvejen. Mladi poganjki so zelenkasti in prekriti s 4- do 14-delnimi zvezdastimi dlačicami, na debelejših debelcih je skorja sivka­sta. Listi so vednozeleni, usnjati, zgoraj bleščeči in temno zeleni, spodaj rumenkasto zeleni. So dveh oblik (heterofilija!): na poganjkih s cvetovi so premenjalno razporejeni in večinoma enostavni (eliptični ali jajčasti) in dolgo zašiljeni, na sterilnih poganjkih so dvoredno razporejeni in dlanasto krpati s 3-5 krpami. Cve­tovi so dvospolni, rume­nozeleni, dišeči, 5-števni in združeni v polkrožna kobulasta socvetja. Koš­čičasti plodovi so    okro­glasti, 8-10 mm debeli, modročrni, mesnati in dozorijo šele spomladi. Vsak plod vsebuje 3-5 ledvičastih koščic.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti jeseni, septembra in oktobra.

Rastišče

Največkrat raste na sve­žih, globokih in hran­ljivih tleh, najraje na apnencu, tla morajo biti dobro odcedna. Prenese tudi slabša tla. Ustreza mu blaga oceanska kli­ma, rad ima stalno vlago v zraku. Zelo dobro pre­nese senco, vendar ena­ko dobro uspeva tudi na soncu. Dobro prenaša zimski mraz.

Razširjenost

Naravno je razširjen v južni, srednji in zahodni Evropi, prav tako v severni Afriki, na Krimu, Kavkazu in drugje v zahodni Aziji. Samonikel je tudi po vsej Sloveniji, razširjen je od nižin do gorskega pasu, najdemo ga po gozdovih, pečinah, starih zidovjih in na podobnih mestih.

Uporaba

Bršljan je vrsta, ki gozdu povečuje njegovo estetsko vrednost in je lahko tudi pomembna hrana za živali. Srnjad rada obžira listje, s plodovi se hra­nijo ptice in tako raznašajo seme. Po drugi strani je lahko bršljan v gozdu škodljiva vrsta. Čeprav ni niti polzajedavska rastlina, saj ima svoje kore­nine in zelene liste, in potrebuje drevo samo za oporo, ki mu pomaga do svetlobe, z oprijemalnimi koreninami pa se samo oprijemlje podlage, lah­ko drevesu škoduje. Do tega pride, kadar se tako močno razraste, da mu v krošnji jemlje svetlobo in povečuje površino, na katero se obesi sneg. Zato ga je treba, kadar se premočno razraste, odstranjevati. Je priljubljena in uporabna okrasna rastlina, primerna za preraščanje sten ali ograj in kot pokravna rastlina. Znanih je več okrasnih sort, 'Arbores­cens' je redno močno cvetoča sorta, 'Goldheart' ima sredi lista rumeno pego, 'Digitata' pa močno krpate liste. Nega ni zahtevna. S spomladan­skim obrezovanjem odstranimo odmrle in šibke poganjke ter uravnavama rast in obliko rastlin. Množino jih ob koncu poletja z neolesenelimi potak­njenci ali z grobanjem. Rastlinski deli vsebujejo več zdravilnih učinkovin, vendar moramo biti pri njihovi uporabi previdni. Vsa rastlina, še zlasti semena, vsebujejo strupeno snov hederin. V rodu je 6-15 vrst iz Evrazije, v Sloveniji je avtohtona 1 vrsta. 

Bršljan