Na poti iz jeseni v zimo

Opravila na katera ne smemo pozabiti.

Odpadlo listje je dragoceno za zaščito rastlin pred mrazom, za gnojenje ali kompost. Naredite si hranilen kompost. Pograbite listje na kup komposta ali na določeno mesto. Prav tako je priporočljivo suho listje za zaščito grmovnic, robidnic in celo vrtnic. Če komposta nimate, bo namenu ravno tako dobro služil žičnat zaboj oziroma kletka - preprosto jo lahko izdelate iz žičnate mreže za ograje ali kokošnjake in štirih stebričkov. Z vilami kup vsak teden obrnite in premešajte, da ga bo doseglo dovolj zraka.

Obrezovanje dreves, grmovnic, žive meje
Odstranite odmrle, bolne in suhe veje. Le te so bolj krhke od živih, zato se bodo ob zimski zmrzali, snegu in vetru hitreje zlomile. Ob tem lahko poškodujejo ostanek rastline, ali pa (če gre za večje drevo) celo vaše premoženje. Pazite na varnost in primerno orodje. Prav tako je priporočljivo poklicati strokovnjaka za obrezovanje drevja. Včasih se lahko naredite več škode kot koristi.

Sajenje grmovnic - Ko se rastna doba konča, je pravi čas za sajenje in presajanje grmovnic. Skopljite jamo v dvakratnem premeru koreninske osnove in malenkost plitvejšo od višine koreninske osnove. Pri sajenju pazite, da rastlino ne posadite pregloboko ali prenizko. (Ne bo odveč, če boste v drevesnici vprašali kako posaditi drevo). Načeloma se posadi rastlina tako, da napolnite jamo z zemljo, zalijte in ko se zemlja posede, dodajte zemljo do vrha koreninske osnove. Po prsti lahko potrosite lesne okruške ali lubje.

Zelena trava/trata - Zračenje trate - ob močnejšem deževju se na trati naredijo luže vode. Prerahljate zbito zemljo, saj bodo tako korenine lažje dosegle vodo in hranilne snovi. Za zračenje manjše trate v atriju, zelo senčnih legah ali zaprtih polsenčnih prostorih bo dovolj prebadanje z vrtnimi vilami, za večje površine pa je primeren motorni prezračevalnik. Gnojenje – potrebno je poskrbeti za močne korenite. Zato je pomembno, da trato izdatno nahranite z gnojilom, bogatim fosforjem. Posledično bo trata spomladi hitreje ozelenela. Zadnja košnja trave naj bo na višini dobrih 3 centimetrov. Prenizka košnja ni priporočljiva, saj trata potrebuje bilke za proizvodnjo hrane, če boste travo pustili nepokošeno, pa je več nevarnosti, da se bodo zaradi vlage v njej razvile bolezni (plesen, rja…). Nizka oziroma pokošena trava bo tudi olajšala grabljenje listja, ki se sicer rado zapleta med dolge bilke.

Sajenje čebulnic - Za lep vstop v pomlad je zdaj pravi čas za saditev čebulic zvončkov, žafranov, hiacint, tulipanov in narcis…
Zastiranje mladih rastlin pred prvo slano in preden zemlja pomrzne okoli mladih rastlin nasujte nekaj centimetrov t.i. zastirke- lesnih okruškov, lubja ali slame. To bo mlade, občutljive korenine zavarovalo pred zmrzovanjem in hkrati uravnavalo odtekanje vode in spiranje prsti.

Pospravljanje namakalnega sistema, vodnjakov, ribnikov... Zmrzovanje vode v ceveh lahko povzroči veliko škodo na vašem namakalnem sistemu ali vodnem motivu. Izpraznite in pospravite cevi, odklopite dotok vode in zavarujte črpalko pred zamrzovanjem.

Pospravite oz. zaščitite vrtno pohištvo, vrtne dekoracije. Zaščita vrtnega pohištva je zelo pomembna, če želite ohraniti dolgo življenjsko dobo. Stole naložite drug na drugega, dajte pod streho in po možnosti pokrijte s polivinilom, tekstilno ponjavo ali starimi rjuhami.

Grmovnice primerne za živo mejo?

Predno se odločimo za zasaditev žive je dobro premisliti naslednje:

• Izbira rastline
• Zahtevnost rastline, obrezovanje, gnojenje, pletje
• Kako visoko zraste ali ima dovolj prostora, nam zastira pogled na cesto...
• Kakšno je cvetje
• Kakšno je listje   

Najpogostejše vrste, ki jih uporabimo za živo mejo so:

• Pušpan - (Buxus sempervirens)

Pušpan, le kdo ne pozna pušpana?

Je idealen grm za oblikovanje žive meje, okrasne gredice ali celo za zasaditev labirinta.

Zaradi svojih gostih, zimzelenih listov in počasne rasti je idealen za gojenje živih mej, ki zraste do višine 1-2 m. Živa meja iz pušpana je zelo primerna tudi za nizke žive meje okrog cvetličnih gred, kot tudi za raznovrstne zelene skulpture. Za vsak tip žive meje obstaja ustrezna sorta pušpana.

Za sajenje žive meje je potrebno zasaditi 5-6 ali 6-8 rastlin pušana na tekoči meter, odvisno

od sorte pušpana. Za dobro rast jim ustrezajo rodovitna in dobro propustna tla in delno

senčna mesta. Dobro prenašajo tudi mesto na soncu, ampak kombinacije sončnega

položaja in suhe zemlje, upočasnijo rast in vodijo sušenje listov .

Dobro prenaša močnejše obrezovanje zaradi pomladitve v pozno pomlad.

 Pušpan se obrezuje 2-3 krat na leto .

• Češmin - (Berberis thunbergii)

Češmin je zelo pogosto uporabljen za zasaditev žive meje. Lepi rdeči listi češmina zagotavlja odličen kontrast v zelenem vrtu, in se hkrati odlično uporablja za ločevanje vrtnih poti ter gredic. Češmin ima ostro trnjr in je neprehodna rastlina.

Veliko vrst iz rodu češmina so primerne za gojenje in oblikovanje nizkih ali visokih (2 m) živih mej.

Vrst češmina je veliko, nekatere vrste so listopadne ali trajnozelene. Raste v skoraj vsaki dobro

propustni zemlji, v sončni ali polsenčni legi. Za lepo in gosto živo mejo je potrebno posaditi 3

rastline na tekoči meter dolžine. Češmin se obrezuje enkrat letno, po potrebi lahko tudi večkrat.

 Trajnozelenese obrezujejo po samem cvetenju, sredi poletja.

• Navadni lepljivec - (Pittosporum tobira)

Navadni lepljivec - trajnozelena rastlina, ki je zelo primerna za oblikovanje žive meje v vrtovih sredozemlja.

V naših vrtovih in ob Jadranu je večinoma posajen ter raste kot visok grm ali drevo.

Ob rednem obrezovanju se lahko tvori in formira v zelo lepo živo mejo ter visoko ograjo.

Živa meja iz te rastline bo tako zavarovala in zaščitila vaš vrt pred močnim in sunkovitim

vetrom. Navadni lepljivec dobro uspeva tudi v rodovitnih, vlažnih pa tudi propustnih tleh,

ugaja pa mu v sončni ali polsenčni legi.

Rastline morajo biti posajene od 2 do 3 na tekoči meter, grmovje pa se obrezuje dvakrat

letno, to je spomladi in sredi poletja. Razmnožuje se, takoj ko seme dozori ali z mladimi podtaknjenci poleti.

• Lovor - (Laurus nobillis)

Lovor je izjemno primeren za zasaditev žive meje. Ima lepo krošnjo in uspeva

v sredozemskih vrtovih in tam kjer je možnost pozebe majhna, se lahko lepe visoke in

trajnozelene žive meje zasadijo z lovorjem. To je zelo lepa rastlina, temno zelene barve,

svetlečih listov, ki običajno raste kot drevo in doseže višino tudi do 12 m. Dobro prenaša

obrezovanje v vrtovih sredozemljs pa se pogosto sadijo kot visoka živa meja, v celinskih

območjih pa so pogosto posajene v posodah in se oblikujejo kot dekorativne skulpture.

Dobro uspevajo v vseh rodovitnih, vlažnih pa tudi propustnih tleh, v sončnem ali delno

senčnem položaju, zaščitenem pred mrazom ter vetrom.

Zasaja in sadi se 2-3 rastline na tekoči meter. Obrezovanje je potrebno 1-2 krat na leto. V začetku spomladi in poleti. Rastline se razmnožujejo s setvijo semen v jeseni in dozorelimi poganjki poleti.

• Navadni gaber - (Carpinus betulus)

Gaber – listopadna rastlina. Vsekakor je potrebno to upoštevati pri zasaditvi. Oblikovanje goste ter visoke žive meje, je enostavna, ščitila vas bo pred pogledi tudi pozimi, saj svoje posušene liste na svojih vejah, ohrani skoraj celotno zimsko obdobje.

Spomladi, gaber ozeleni v lepe svetlozelene, okrasne liste, ki jeseni predstavljajo rastlino v topli in zlatorumeni barvi. Vejice gabra so gosto prepletene, in zagotavljajo dobro kritje pticam, kjer pogosto tudi gnezdijo. Gaber uspeva v skoraj vseh vrstah tal, v sončnem ali delno senčnem položaju.

Na tekoči meter se sadijo 2-3 sadike, obrezuje pa se 1-2 krat letno, pozno poleti in po potrebi v poznem zimskem času, zaradi močnejše rezi in pomlajevanja poganjkov.

• Bukev - (Fagus sylvatica)

Bukev ni je gozdna rastlina ampak tudi primerna za zasaditev žive meje.

Če želite vaš vrt visoko ograditi, z ograjo iz žive meje in listavcev ki so zeleni ali temno

rdeči, v jeseni pa lepo zlato rumeni ter oranžne - rdeče ali rdeče bakrene barve bo bukev

tista in pravšnja rastlina za zasaditev.

Ta rastlina dobro raste ter uspeva v skoraj vseh dobro prepustnih tleh. Ne

prenaša preveč kisla ter prevlažna tla.

Za dobro rast in razvoj vrste, so zaželjena in skoraj obvezna ter

dolga, vroča poletja. Bukev dobro raste in uspeva na sončnih ali polsenčnih

mestih. Rdečelistne sorte in vrste bodo kazale svojo najlepšo barvo listov prav na sončnih

legah, medtem ko bodo vrste in sorte z rumenimi barvami listov prekrasne prav polsenčni

legi. Sadijo in zasajajo se 3-4 rastline na tekoči meter, obrezuje pa se dvakrat letno, v sredini

poletja in po potrebi, v poznem zimskem času.

• Tisa - (Taxus baccata)

Tisa- opozorilo je izjemno strupena rastlina. Stupena je vključno s semeni, razen ovoja

mesnatih rdečih plodov.

Tisa je idealna za gojenje iglavcev in trajnozelenih, zelo odpornih živih mej ter skulptur. Dobro raste v dobro prepustnih, ter rodovitnih in srednje kislih tleh. Prenašajo dobro tako sonce kot senco.

Zasaja in sadi se 2-3 rastlini na tekoči meter zaradi kultivarjev pa se lahko zasaja,

izmenično: Taxus baccata' fastigiata", Taxus baccata' fastigiata Aurea" ali Taxus x media'

Hicksii".

Je odporna in trpežna rastlina tudi za zasatitev v parkih oz. v gosto poseljenih predelih, saj dobro prenaša urbano onesnaženost. Obrezuje se enkrat na leto, poleti ali zgodaj jeseni. Zelo dobro prenesejo močnejšo rez, ki služi kot pomlajevane same rastline.

• Forzicija - (Forsythia x intermedia)

Forzicija je izjemno lepa v času cvetenja. Cveti zgodaj pomladi in v živo rumeni barvi. Cvetovi imajo štiri zlato rumene cvetne liste. V pozni zimi je med prvimi, ki odpirajo svoje cvetove in krasijo svoj okolico z vso svojo mogočnostjo. Velikokrat jo uporabljena tudi v aranžmajihv času velikonočnih praznikov. Spada v družino oljčnic (Oleaceae).

Je listpadna rastlina, visoka do 3 m. Listi so nasprotni, enostavni, napiljeni ali deljeni, živo zelene barve.

Uspeva na sončni legi ali v polsenci. Ne prenese pa preveč apnenčaste zemlje. 

Poleg zasaditve žive meje je izjemno pomembna tudi izbira pravega vrtnega pohištva za vaš vrt in ureditev okolice. Vrtno pohištvo- na katerem boste uživali. 

Živa meja

Urejen irski park

Navadna kalina - LIGUSTRUM VULGARE L.

Navadna kalina je do 3 m visok listopadni grm s številnimi pokončnimi, šibastimi, slabo razvejenimi poganjki in dobro razvitim koreninskim siste­mom. Skorja na mladih poganjkih je gola, sivorjava in posuta s svetlejšimi lenticelami, na debelejših debelcih potemni in plitvo vzdolžno razpoka. Brsti so navzkrižno razporejeni, drobni, jajčasti in zašiljeni. Listi so eno­stavni, podolgovato suličasti in celorobi, kratkopecljati, dolgi do 7 cm in široki do 3 cm, nekoliko usnjati in ob milih zimah ostanejo na vejah še precej dolgo, v zavarovanih legah pogosto celo vso zimo. V ovršnih, 6- 8 cm dolgih latastih socvetjih združeni cvetovi so dvospolni, drobni, čaša je nerazločno 4-zoba, venec lijast, 5 mm dolg in bel. Cvetovi oddajajo ne­prijeten vonj. Plodovi dozorijo od avgusta do oktobra in ostanejo na vejah še dolgo pozimi. Plod je okrogla, 5-10 mm de­bela, bleščeča se, sočna črna jagoda, ki vsebuje 2-4 rjava semena.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti raz­meroma pozno, junija in julija.

Rastišče

Največkrat raste na sve­žih, globokih humoznih tleh z nekoliko bazično reakcijo, a prenese tudi revnejša rastišča. Ustre­zajo ji stalno vlažna tla, raste pa tudi na suhih rastiščih. Je toploljubna rastlina, ki pa jo zimski mraz ne prizadene. Ker je polsvetloljubna vrsta, ji premočno zasenčenje ne ustreza, dobro pre­naša onesnažen mestni zrak. Zelo dobro odga­nja iz panja.

Razširjenost

Navadna kalina je naravno razširjena po skoraj vsej Evropi, razen na se­veru, najdemo jo tudi v Mali Aziji in na Kavkazu. Avtohtono raste po vsej Sloveniji od nižin do gorskega pasu, najpogosteje v hrastovih gozdovih v nižinah in gričevju. Raste po gozdovih, gozdnih robovih, omejkih, ob stezah in poteh, pogosto je sajena.

Uporaba

Je pomemben gradnik gozdnega roba, s plodovi pomaga pri prehrani gozdnih živali, primerna je za zasajanje eroziji izpostavljenih pobočij. Je priljubljena okrasna rastlina, še zlasti primerna za oblikovanje živih mej, saj dobro prenaša obrezovanje in se zlahka razmnožuje poleti z delno ole­senelimi potaknjenci. Znanih je več okrasnih sort. Preveč bujno rast je tre­ba občasno krotiti z obrezovanjem, ki ga opravimo sredi pomladi. Žive meje iz kaline je treba takoj po zasaditvi porezati na višino okrog 30 cm in jih potem še vsaj 2 leti močno obrezovati, pozneje pa v rastnem obdobju samo še oblikovati. Les so nekoč v manjših količinah uporabljali v strugarstvu, pa tudi za pri­dobivanje črnega smodnika in včasih za kurjavo. Iz plodov so izdelovali črnilo, v ljudskem zdravilstvu so jagode uporabljali kot odvajalo. Vsi ras­tlinski deli, zlasti plodovi, so strupeni. Znanih je 45-50 vrst kalin. Podobna, a vednozelena do zirnzelena grmov­na vrsta, ki jo prav tako sadirno kot okras in v živih mejah, je jajčastolistna kalina (Ligustrum ovalifolium Hassk.), ki izvira iz Japonske. V primerjavi z navadno kalino ima nekoliko širše liste. 

Navadna kalina - cvetje

Navadna kalina - plodovi

Pozimni jasmin - JASMINUM NUDIFLORUM LINDL.

Pozimni ali goli jasmin je do 3, izjemoma celo do 5 m visok, listopadni, zelo gosto raščen, pogosto plezajoč ali široko razraščajoč se grm z loka­sto upognjenimi in povešenimi, zelenimi, vprečnem prerezu štirikotni­mi poganjki. Navzkrižno nameščeni listi so trojnati, posamezni lističi so 1-3 cm dolgi, goli, le po robu dlakavi, zgoraj temno zeleni in bleščeči, spo­daj svetlejši in motni. Cvetovi rastejo posamezno na poganjkih prejšnjega leta, ne dišijo (pri večini drugih jasminov dišijo), so rumeni, dvospolni, 2-2,5 cm široki, čaša je sestavljena iz 5-8 zraslih lističev, rumen venec je zgrajen iz 5-8, največkrat 6 režnjev, plodnica je dvodelna, v cvetu pa sta 2 prašnika. Plod je črna, iz dveh delov zraščena suha jagoda in vsebuje eno do dve semeni.

Cvetenje

Enodomna in žužkocvet­na vrsta, cveti od januar­ja do aprila, pred olista­njem, včasih začne cve­teti že decembra. Od tod ima ime pozimni jasmin.

Rastišče

Je skromna vrsta in lah­ko preživi tudi na slab­ših in suhih tleh, ven­dar se najlepše razvija na globokih, svežih in s hranili bogatih tleh. Sadijo ga predvsem na območjih z zmerno kli­mo, čeprav je prezimno trden in brez težav pre­živi tudi temperaturo do -15°C. Primeren je za sončna ali kvečjemu rah­lo za senčena mesta, od­poren je proti boleznim in škodljivcem. Sajenje v vzhodnih legah ni pripo­ročljivo, ker ne prenese dobro jutranjega sonca.

Razširjenost

Pozimni jasmin je avtohtono razširjen na Kitajskem, od koder so ga v Ev­ropo prvič prinesli leta 1844. V zahodni Evropi velja za izredno cenjeno vrsto. V Sloveniji ga razmeroma pogosto sadimo kot okrasni grm, največ v sredozemskem svetu.

Uporaba

Pozimni jasmin sadimo kot okras zaradi goste rasti, tudi pozimi sveže ze­lenih poganjkov ter lepih cvetov, ki zacvetijo in poživijo vrt že ob koncu zime, ko druge rastline še počivajo. Za pokončno rast potrebuje oporo. Primeren je za prekrivanje zidov, škarp, nasipov in brežin, ponekod ga radi sadijo v koritih in drugih posodah. Veliko lepše raste in cveti, če mu po cvetenju zredčimo stare poganjke, vsaka 3-4 leta močneje. Množimo ga poleti z delno olesenelimi potaknjenci, zelo učinkovito in preprosto je tudi razmnoževanje z grebeničenjem, saj se k tlom prilegle veje zlahka in hitro ukoreninijo. Zaradi te lastnosti se pozimni jasmin na vrtu lahko začne celo nekontrolirano in nezaželeno razraščati. Znanih je skoraj 300 vrst jasminov. Pozimnemu zelo podobna vrsta je ru­meni jasmin (J. fruticans L.) iz Sredozemlja, ki pa ima okroglaste poganjke in pri nas ponekod ob morju raste tudi podivjano. Še ena vrsta iz rodu je pravi jasmin (J. officinale L.), ki ima iz 5-9 lističev sestavljene lihopernate liste in bele, močno dišeče cvetove. Raste od Irana do Kitajske, pri nas ga v sredozemskem svetu gojimo kot okras, včasih pa raste tudi podivjano. 

Pozimni jasmin

Pozimni jasmin - cvet

Modro kosteničevje - LONICERA CAERULEA L.

Modro kosteničevje je 1-2 m visok, pokončen ali štrleče razraščen listopad­ni grm. Poganjki so tanki, rdečkasto rjavi in modrikasto poprhnjeni, včasih povešeni in imajo poln stržen. Z debelejših debele se luščijo trakovi lubja. Listi so navzkrižno nameščeni, enostavni, okroglo do podolgovato jajčasti, 2-8 cm dolgi in do 3 cm široki, zašiljeni ali topi, odrasli povsem goli. Zgoraj so bleščeče zeleni, spodaj modrikasto zeleni. Včasih so razviti tudi zrašče­ni pri1isti. Cvetovi so dvospolni, zelenkasto do rumenkasto beli, 1,5-2 cm dolgi in rastejo v zalistju na zelo kratkih pecljih, ki so krajši od cvetov. Iz cvetov štrlijo razmeroma dolgi rumeni prašniki, parni plodnici pa sta po­polnoma zrasli. Plodovi so okrogle do eliptične, 6-12 mm debele, črne in modro poprhnjene jagode. Po dve jagodi sta popolnoma zrasli skupaj.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti od maja do julija.

Rastišče

Modro kosteničevje ra­ste na svežih, hladnih, polsenčnih do senčnih rastiščih. Praviloma ra­ste na revnih in kislih tleh, kjer se tvori surovi humus, apnenca se veči­noma izogiba. Najraje ima sveža do vlažna tla, zelo dobro prenaša niz­ke temperature in za rast potrebuje malo toplote.

Razširjenost

Vrsta je naravno razširjena v severovzhodni Evropi, na območju od Pire­nejev do Češke in Bolgarije, poleg tega tudi na Kavkazu in v severni Aziji. Je večinoma gorska vrsta, najpogostejša med 800 in 2000 m, v Alpah jo najdemo celo še na 2600 m nadmorske višine. V Sloveniji samoniklo naj­večkrat raste po senčnih, večinoma iglastih gozdovih in med ruševjem v gorskem in subalpinskem pasu alpskega sveta, najdemo jo tudi v mraziš­čih v dinarskem svetu.

Uporaba

Modro kosteničevje v visokogorskem svetu s svojim koreninskim siste­mom lahko varuje tla pred erozijo, plodovi pa so v subalpinskem pasu, kjer je količina hrane omejena, pomembni za prehrano ptic in drugih živali. Znotraj vrste Lonicera caerulea razlikujemo devet različkov, ki so se izob­likovali v njenem velikem arealu. Različek Lonicera caerulea var. edulis, ki ga množično gojijo v vzhodni Aziji, v zadnjih letih pa vse pogosteje tudi drugod po svetu, ima sladke plodove, ki so užitni tako presni kot tudi predelani. Znani so kot medene jagode (t. i. honeyberry). Znana in tudi v Evropi sajena sorta pa je t. i. kamčatska jagoda. Za osnovno vrsto, ki raste tudi v Sloveniji, v literaturi sicer posebej ne omenjajo strupenosti plodov in včasih celo navajajo, da so užitni. Zaradi močno strupenega ožjega so­rodstva pa je tudi pri tej vrsti previdnost več kot na mestu. Razmnožujemo ga lahko s serneni, vegetativno pa s potaknjenci in z  gre­benicami. Modro kosteničevje ponekod po Evropi gojijo tudi kot okrasni grm, pri nas je takšna uporaba redka. 

Modro kosteničevje - plodovi

Modro kosteničevje

Planinsko kosteničevje - LONICERA ALPIGENA L.

Planinsko kosteničevje je do 2 m visok, gosto razraščen listopadni grm s pokončnimi vejami in dobro razvitim, prilagodljivim koreninskim siste­mom. Brsti so goli, svetlo zeleni in štirirobi, skorja na starejših vejah je siv­kasta in se vzdolžno lušči. Navzkrižno nameščeni listi so enostavni, elip­tični, 5-12 cm dolgi in do 5 cm široki, sprva dlakavi, pozneje goli in le ob žilah dlakavi, temno zeleni, pogosto bleščeči in tudi po robu fino dlakavi. Cvetovi so dvospolni, največkrat rdeči, 1,2-1,8 cm dolgi in po dva skupaj na 2-5 cm dolgem golem zalistnem peclju. Plod­nici parnih cvetov sta popolnoma zrasli. Plod je jajčasta do okrogla, 12-13 mm debela, bleš­čeča se temno rdeča ja­goda. Po dve jagodi sta po vsej dolžini skoraj povsem zrasli, tako da sta skupaj videti kot ena sama jagoda.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti maja, hkrati z olistanjem.

Rastišče

Raste na svežih, hranlji­vih in srednje globokih do globokih tleh, naj­večkrat na apnenčasti matični kamnini. Dobro raste v senci in polsenci, zato ga pogosto najdemo tudi v notranjosti gozda. Suše, močnega sončnega sevanja in močnega ve­tra ne prenaša dobro.

Razširjenost

Planinsko kosteničevje je razširjeno v gorovjih srednje, južne in vzhodne Evrope. Najvišje raste v osrednjih Alpah, kjer ga lahko najdemo še na 2300 m nadmorske višine. Samoniklo raste tudi po vsej Sloveniji, razen v njenem vzhodnem delu. Najdemo ga po gozdovih od nižin do subalpin­skega pasu do 1800 m nadmorske višine. Je vrsta različnih tipov gozdov, na primer bukovij in jelovih bukovij, raste tudi po vlažnejših grmovnatih mestih in med ruševjem.

Uporaba

V gorskem svetu je zaradi prilagodljivega koreninskega sistema primerna, a le redko uporabljena vrsta za utrjevanje in varovanje nestabilnih in ob­čutljivih terenov, na primer obcestnih brežin, varovalno vlogo pa opravlja tudi na naravnih rastiščih. S svojim nektarjem je planinsko kosteničevje privlačno za čebele, čmrlje in ose, zreli plodovi so pomembna hrana ptic, pa tudi polhov in drugih glodavcev. Zaradi lepega listja ter zanimivih cve­tov in plodov je primerna, vendar redka okrasna rastlina. Šibaste poganjke so nekoč uporabljali za izdelovanje preprostih metel. Plodovi so strupeni in še zlasti nevarni, ker so sladki in na videz podobni plodovom divje češnje. Vrsta ni primerna za sajenje v bližini otroških vrtcev in šol. Vegeta­tivno razmnoževanje je težavno, zato ga razmnožujemo s semenom. Seme naberemo jeseni in ga stratificiramo, posejemo pa aprila. V južnem delu Balkanskega polotoka raste posebna podvrsta L. alpigena subsp. formanekiana, ki se razvije v še večji grm, ima po spodnji strani žle­zaste liste in skoraj popolnoma ločena delna plodiča.

Puhastolistno kosteničevje - LONICERA XYLOSTEUM L.

Puhastolistno kosteničevje je do 2 m visok listopadni grm s tankimi in močno razvejenimi poganjki. Skorja na mladih poganjkih, katerih stržen je votel je svetlo sivorjava, na debelejših vejah je skorja tanka in siva. Brsti so drobni, dlakavi in svetlo rjavi, koreninski sistem pa je površinski, vendar široko razraščen. Navzkrižno razporejeni listi so enostavni, široko suličasti do jajčasti, 3-6 cm dolgi, kratko priostreni, kratkopecljati in nežni. Zgoraj so temno, spodaj svetlo zeleni in po obeh straneh mehko dlakavi ter pu­hasti (od tod prihaja slovensko ime vrste). Cvetovi so dvospolni in vedno rastejo v parih. Po dva cvetova sedita na skupnem, 1-2 cm dolgem peclju, plodnici parnih cvetov pa sta zrasli samo pri dnu. Cvet je someren, venec dvousten, do 1,5 cm dolg in bledo rumen do bel. Plodovi so okrogle, bleščeče in sočne rdeče jagode s po nekaj seme­ni, debele so 4-6 mm in dozorijo med avgustom in oktobrom.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti maja in junija.

Rastišče

Navadno raste na globo­kih, hranljivih in rahlih tleh, najraje na apnenčasti matični podlagi, ustreza­jo ji sveža in dovolj vlaž­na tla. Potrebuje dovolj poletne toplote, zimski mraz pa je ne prizadene. Je sencozdržna vrsta in raste tudi v notranjosti gozda, ne le na gozdnem robu. Dobro prenaša one­snažen zrak in tudi večje količine soli ob cestah.

Razširjenost

Puhastolistno kosteničevje je naravno razširjeno v večini Evrope, v sever­nem delu Male Azije, na Kavkazu ter v zahodni in centralni Aziji. Samo­niklo je tudi po vsej Sloveniji od nižin do subalpinskega pasu oziroma do zgornje gozdne meje in je naša najbolj razširjena vrsta kosteničevja. Redka je samo v vzhodni Sloveniji. Zelo pogosto ga najdemo po svetlih gozdovih, na gozdnem robu, ob gozdnih cestah, po posekah, živih mejah in med grmovjem.

Uporaba

Lahko ga sadimo kot rastlino za utrjevanje eroziji izpostavljenih mest, za zasajanje obcestnih brežin ali kot zaščito proti hrupu, prahu in podobno. Kot okrasno rastlino ga včasih sadimo zaradi poletnih cvetov in rdečih jagod. Vendar je treba opozoriti, da njegovo sajenje v urbanem okolju, še zlasti pa v bližini otroških vrtcev in šol, ni primerno, ker so njegovi plo­dovi močno strupeni in celo smrtno nevarni. V gozdu je lahko vir hrane za gozdne živali ter gradnik gozdnega roba, zaradi sencozdržnosti tudi polnilnega sloja. Privablja veliko število raz­ličnih opraševalcev in je njihov pomemben gostitelj. Les je znan po izredni trdoti, zaradi česar so ga nekoč uporabljali v kolarstvu in drugje, kjer je bil potreben trd les, danes pa le še redko. V rodu kosteničevje je znanih 180-200 vrst, v Sloveniji je samoniklih 6 vrst. Latinsko ime rodu Lonicera prihaja iz imena nemškega zdravnika in zeliščarja Adama Lonitzerja (1528-1586), avtorja znane zeliščarske knjige iz 16. stoletja.

Puholistno kosteničevje